2. adventna nedelja

1. decembra, 2022

Spreobrnite se, kajti Božje kraljestvo se je približalo

Ne vem, če ste kdaj imeli občutek, da obstajajo stvari, ki so za vedno ostale v preteklosti in se več ne vrnejo. Preteklost je nekaj, česar ni več, a kljub temu vsak dan poslušam ljudi, ki govorijo o lepih starih časih. Tega ni več. To je za nami, zato se je treba postaviti v današnji čas, treba je živeti tukaj in sedaj. Podobno situacijo srečamo z nastopom Janeza Krstnika v puščavi, ob reki Jordan. On vpije in svari. Ukvarja se s preteklostjo, ki bi jo rad spremenil. Sam se čutil nemočnega, zato govori o nekom drugem, ki bo prišel in naredil spremembo. In ko ta drugi pride, ko Janez krsti Jezusa, Jezus odide, Janez pa še vedno ostane prikovan na puščavo in reko Jordan, še vedno vpije in je nezadovoljen. Njegov glas marsikomu, tudi Herodu, sprašuje vest in ta ga ne more več poslušati, zato ga da vkleniti, zapre ga v ječo in na prigovarjanje svoje priležnice zapove, da mu odsekajo glavo.

Današnji evangelij me izziva, ker se tudi sami pogostokrat obnašamo tako kot Janez Krstnik, da se oklepamo preteklosti, ki je ni mogoče spremeniti, namesto da bi se podali na pot, na katero je stopil Jezus, ko je začel s svojim javnim delovanjem. Zato bom skušal pokazati razliko med Janezom Krstnikom in Jezusom.

Janez Krstnik predstavlja človeka, ki zavrača sedanjost in zato protestira. On se nahaja v Judeji, ki je sveta pokrajina in je z Jeruzalemskim templjem in vladnimi palačami znamenje moči. Janez je sicer v Judeji, vendar je v puščavi, ne v prestolnici, on je brez moči in zato protestira in s prstom kaže na tiste, ki imajo oblast, pa nič ne naredijo za svoj narod.

Jezus začne s svojim delovanjem v Galileji, ne v središču, ampak na periferiji, daleč od Jeruzalema in slava prestolnice ga ne more doseči. Jezus ne protestira, ampak je sredi življenja, ko je s prebivalci Nazareta sredi njihovega vsakdanjega dela kot pomočnik v Jožefovi mizarski delavnici, ali s prijatelji na jezeru, ko polagajo mreže in se trudijo, da bi si ulovili nekaj rib in nahranili svoje družine.

Janez se ne premakne s svojega mesta ob Jordanu. On protestira in mora ostati ob vodi, če hoče krščevati. Jezus je drugačen: stalno je na poti, prehaja iz ene vasi v drugo, obiskuje svoje prijatelje, najdemo ga ob vodnjaku, ko se pogovarja z ženo, ki ima zelo razburljivo preteklost, najdemo ga na jezeru, ko sredi noči hodi po vodi in preseneti učence v čolnu.

Janez govori o Bogu, ki je kot ogenj, ki uniči vse, kar je pred njimi. Ta Bog ima v roki sekiro in poseka vse, kar je suho. To je sodnik, ki komaj čaka, da bo kaznoval prestopnike. Jezus je drugačen, govori o Bogu, ki je nežen in kot mama ljubkuje svoje otroke; kot skrbna koklja zbira piščeta pod svoje peruti; podoben je prijatelju, ki zvečer potrka na vrata.

Janez Krstnik govori o Bogu, ki zahteva, da v svojem življenju obrodimo prave sadove, zato od nas zahteva, da delamo dobra dela. Jezus pa govori o trti, na kateri smo mi mladike, o Bogu govori kot o hiši, v katero smo povabljeni, da se v njej spočijemo.

Janez Krstnik vabi k sebi, da bi se v znamenje našega spreobrnjenja dali krstiti, Jezus pa vstopi v grešnikovo hišo in reče: »Danes moram ostati v tvoji hiši!«

Janez Krstnik ostane na istem mestu, ob Jordanu, ob reki, kjer se je izraelski narod na poti v obljubljeno deželo ustavil. Mojzes ni šel čez Jordan, on ni vstopil v obljubljeno deželo. Ljudstvo je vodil čez reko v obljubljeno deželo njegov naslednik Jozue. Jozue je hebrejska izpeljanka imena Jezus.

Danes nas je Janez Krstnik s svojim protestom in klici k spreobrnjenju povabil k Jordanu, a to je šele prvi korak v adventni pripravi na Jezusovo rojstvo. Sedaj moram nadaljevati pot, iti moram čez reko Jordan, ker je obljubljena dežela na drugi strani. Tam je Jezus, ki mi razlaga, da se moram ločiti od preteklosti, od svojih skrbi, strahov in vsega, kar mi ne da dihati in živeti v polnosti. Vse, česar se oklepam – utečene molitve, rutinska pobožnost, ponos, fanatično delo, čistost – vse to lahko postane ideologija, ki me zaustavi ob Jordanu, da nisem sposoben iti za Jezusom.

Ko je prišel Jezus k Jordanu, se je marsikdo vprašal: »Kdo je ta? Je no res pravi odrešenik? Mnogi so se proglašali za odrešenike, krščevali so in za seboj potegnili mnoge ter šli odkrito v boj proti rimski oblasti, vendar so bili vsi poraženi. Kdo je ta?« Tudi med Janezovimi učenci je bilo nekaj takih, ki so opazili razliko med Janezom in Jezusom. Odločili so se, da gredo čez na drugo stran. Zapustili so puščavo in šli za Jezusom. Podali so se v sredo življenja. Niso sicer našli hiše, kjer bi Jezus bival, ampak so našli pot. To potovanje je postalo njihova hiša. Doma smo sredi življenja, kjer se srečujemo z ljudmi, ki so nepopolni, ki so grešniki in potrebujejo našo pomoč. Ta pot je pravi kraj, kjer pride do spreobrnjenja, kjer se sredi ljudi, ki nas obdajajo srečamo z Bogom. Tudi mi stopimo na pot, kajti priprava na Jezusovo rojstvo poteka sredi vsakdanjega življenja, v srečevanju z ljudmi, ki potrebujejo materialno ali duhovno pomoč. Naš zgled jih bo krepil in jim dajal moč, da ne bodo omagali.

Župnik Branko Balažic SDB