Sleci Jeruzalem obleko svoje žalosti in bede
Prerok Baruh bi nas danes nagovoril v Gospodovem imenu približno takole: »Ljubi Slovenci, zakaj je žalost na vaših obrazih, zakaj se bojite! Zaupajte v Boga, kajti tudi korona virusu so šteti dnevi. Bog ima vse strogo pod nadzorom!« Preteklost je sicer zelo zgovorna, ker razkriva številne osebne usode in s tem vzbuja močna čustva. Kdo od nas ni že doživel osebne apokalipse, manjše ali večje, kdo od nas ni izkusil, kaj pomeni zreti porušena zidovja in čutiti bedo in žalost. Slej ko prej pride čas, ko je treba vse, kar je staro, porušeno in preživelo, zapustiti in se usmeriti v novo, ki nastaja, na dobroto, ki nas obdaja. Radi smo žrtve, težje pa se od te bede poslovimo in, kakor pravi prerok Baruh, vstanemo in se postavimo na višino, zazrti na vzhod od koder prihaja vstajenje in naše odrešenje. Padec je človeku domač, vstajenje pa samo takrat, ko se za to odloči. Ni brez pomena prerok vpil, da je prišel čas, ko je vsak od nas poklican zapustiti in odvreči svojo žalost in bedo ter se z novim zaupanjem zazreti v prihodnost.
»Vstani, Jeruzalem, in se postavi na višino in ozri se proti vzhodu: glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog!« nam danes kliče prerok Baruh. Nekateri razlagalci Svetega pisma menijo, da je bil Baruh tajnik preroka Jeremija v babilonski sužnosti. Njegovo besedilo zato ni izvirno, ampak je bolj povzetek miselnosti in prepričanja izvoljenega naroda v času vračanja v domovino. Zato je ta knjiga prepoje z veseljem, z radostnimi vzkliki, z upanjem in klici, naj se na vse novo, kar prihaja, odzovemo in pripravimo pot. To je klic adventnega časa, kajti Bog kliče vsakega od nas, da stopi na osebno pot naproti veselju in svetlobi, ki bo dosegla svoj višek z rojstvom našega odrešenika. Zato Baruh govori o dinamika prehoda iz teme v svetlobo: »Peš so šli od tebe, in gnali so jih sovražniki; a Bog jih bo privedel k tebi nazaj; nosili jih bodo v slavi kakor kraljevski prestol!« Ko nekoga vodijo v sužnost, je to nasilno dejanje, nasprotno pa Bog svoje vodi nazaj tako, da jih nosi. Gre za bistveno razliko, kajti Bog naredi tudi nemogoče, da bi mi lahko varno hodili, da bi vendarle stopili na pot veselja, se znebili oblačila bede, ki je povezano z grehom in se veselili nove prihodnosti. Karkoli Bog dela v duši človeka, je vedno povezano s svetlobo, z veseljem, z usti polnimi smeha in vriskanja, z usmiljenjem, pravičnostjo, sočutjem in svobodo. Ne samo prerok Baruh, ampak celotno Sveto pismo nam sporoča veselo novico, kako Bog sam prihaja naproti ranjenemu človeštvu. To je Bog usmiljenja, to je Bog, ki se hoče na poseben način razodevati v tem adventnem času, ki je povezan z novo sinodo, z novim razmišljanjem o mestu Boga v sodobni družbi. Ta prehod iz starega v novo obdobje ne morem prehoditi sam. Vse dobro v zgodovini človeštva in na osebni ravni, se zgodi na Božjo pobudo, z njegovo Besedo, s tistim dobrim delom, ki ga v nas Bog začne in ga želi tudi dokončati.
Branko Balažic SDB Adventni čas Leto C Nedeljska meditacija