2. adventna – Pripravite Gospodovo pot, izravnajte njegove steze – Branko Balažic

Leto A, 5. decembra, 2010

Kako se pripravljamo na različna hišna praznovanja: obletnice porok, okrogle jubileje, slovesne sprejeme ob življenjskih prelomnicah? Naše stanovanje skrbno počistimo in lepo okrasimo. Gostje morajo takoj dobiti vtis, da nismo zanemarjeni, ampak ljudje reda, gostoljubni in pozorni do povabljenih. Nato zelo skrbno poskrbimo za pijačo in hrano, s čimer bomo goste pogostili. Pri tem skušamo pokazati vso širino in velikodušnost, ki jo premoremo. Povabljeni ne smejo vedeti, da smo morda nagnjeni k skoposti in ozkosrčnosti. Ne, ravno nasprotno, drugi morajo opaziti našo širokosrčnost in ne smejo najti razlogov za pomisleke in morebitno opravljanje. Naslednji korak je pravilna izbira zabave gostov. Jasno je treba določiti, kdo se bom s kom družil, da ne bi bili posamezniki sami in bi se začeli dolgočasiti. Vzdušje mora ustvarjati tudi skrbno izbrana glasba. Zares, koliko časa si vzamemo za sprejem in dobro počutje prijateljev, znancev, kolegov in sorodnikov, da le ne bi kdo imel kakšne pomisleke, da smo nezanesljivi, manjvredni, da ne zmoremo pripraviti gala večerje.
Je bilo kdaj drugače? Ljudje so vedno hoteli narediti dober vtis. Preselimo se sedaj v čas Jezusa Kristusa.
Ko se je Janez Krstnik odpravil v puščavo ob reki Jordan, ko je sprejel divjino za svoj dom in se počasi navadil živeti od sadov tega, kar mu je neprijazna pokrajina ponujala, je tudi sam osredotočil svojo pozornost na imenitnega gosta, ki bo prišel. Svojo izbranost, da pripravi Gospodovo pot je sprejel kot življenjsko nalogo, ki je ni mogoče zamenjati s kakšnim drugim delom. Ljudi, ki so prihajali k njemu, je opozarjal na pomembnost napovedi, ki se bo lahko uresničila, zato je treba vse usmeriti v pripravo tega enkratnega srečanja.
»Pripravite Gospodovo pot, izravnajte njegove steze!« je Janez govoril svojim poslušalcem. Mnogi so ga začudeno gledali in mu postavljali bolj konkretna vprašanja: »Kakšna je Gospodova pot? Kaj na storimo mi, ki se v mestu borimo za vsakdanji kruh; kaj moramo narediti mi, ki smo v vojski in moramo poslušati naše oficirje; kaj mi duhovniki, ki moramo ljudem razlagati božjo zakonodajo. Povej nam, Janez in bomo naredili, kot boš zahteval.«
In Janez je vsaki skupini razlagal, kaj lahko naredijo, da bo odrešenik našel prijazen prostor in se bo dobro počutil med nami.
Priprava Gospodove poti ni nek splošen program, enak za vse, ampak je pisan na kožo vsakega posameznika. Bog nas je ustvaril kot enkratne, neponovljive osebnosti, zato od vsakega zahteva osebni razmislek, tehtanje razlogov za in proti in na koncu zrelo odločitev, ki bo postala življenjski program.
Priprava Gospodove poti je priprava na takšno spremembo, ki ne bo pomenila le neko preobleko, zamenjavo make-upa, preureditev bivalnega okolja. Gospodova pot ni program, ki sem ga sam izdelal, kako bom s posameznimi koraki naredil svoje življenje bolj polno in smiselno. Gospodova pot je njegov načrt, ki ga ima z menoj. Bog me je izbral in poklical za svojega sodelavca, tako kot je pred več kot dva tisoč leti poklical Janeza Krstnika za svojega glasnika.
»Izravnajte Gospodove steze!« je Janez opozarjal svoje poslušalce. V tak prostor in način življenja, ki ste si ga uredili, odrešenik ne more priti. Zato zavihajte rokave in se lotite dela. V vašem srcu je skrita kamrica, ki jo je treba odpreti na stežaj, pošteno počistiti in prezračiti. V njej je preveč navlake, ki je zadušljiva, zato srce dela s polovično močjo. Tega se veseli vaš razum, ki je iz dneva v dan vedno bolj spuščen in svoboden, da lahko dela, kar hoče. On je tisti nadležni tiran, ki vas usužnjuje, vam vsiljuje svoje želje in vas vedno bolj oddaljuje od vas samih, od ljudi in od Boga. Tako ste vsak dan bolj sami, prepuščeni trenutnim čutnim mikom in nasladam, vedno manj ljudje po Božji podobi in sličnosti. Streznite se torej in spoznajte, da vam to ni v odrešenje.«
Če smo iskreni pred samim seboj, lahko pritrdimo Janezu Krstniku: res smo si ustvarili življenje, ki ga nismo veseli in ga tudi sami odklanjamo. Preveč je živčnosti, terminov, hitenja, pehanja za čim večjim standardom. Vse to nezadržno vodi v sodobno bolezen, ki jo je dunajski psihoterapevt Viktor Frankl opredelil: »Življenje brez smisla.« Preveč hodimo po krivih poteh, ki nas odtujujejo. Zato je skrajni čas, da nekaj naredimo zase. Včasih je dobro biti malo egoist, v pozitivnem smislu besede, da zavržeš to, kar ti je v pogubo in se okleneš stvari in oseb, ki ti prinašajo mir in dobro počutje na daljši rok.
Brat, sestra, morda se sliši to moje razmišljanje kot psihološka razprava in neživljenjska teorija. Res bo ostalo samo to, če si ne vzameva dovolj časa, da izmeriva najino daljo in stran: kaj naju moti v življenju, kakšne sanje sva imela o prihodnosti, ki pa so se razblinile kot prah, ki ga veter raznese. Kam je odšla prvotna gorečnost, ko je bilo vse jasno, lepo in čisto, danes pa ribariva v kalnem in nič ne uloviva. Res bo treba nekaj spremeniti, da bo Jezus našel dom, ki sprejema, ščiti in daje upanje za lepšo prihodnost vsakomur, ki vstopi in želi ostati. Predvsem pa je treba dati Bogu priložnost, da nekaj naredi, da me spremeni s svojo navzočnostjo, morda s kakšnim majhnim čudežem, ko bom začel na življenje gledati drugače. O tem lepo govori naslovna zgodba knjižice Skrivnost rdečih ribic:
V akvariju sta živeli dve rdeči ribici. Leno sta plavali in si krajšali čas s filozofiranjem. Nekega dne vpraša prva drugo:
»Ali ti verjameš v Boga?«
»Seveda verjamem!«
»In kako veš, da Bog obstaja?«
»Saj nama vsak dan zamenja vodo, mar ne?«

Po naših žilah vsak dan teče življenje kot mirna reka in mi se nič ne začudimo. Na čudeže smo se čisto navadili. Vsak dan je kot lepo darilo, kot bel list papirja, na katerega moramo nekaj napisati. Bog nam vsak dan zamenja vodo.
Bog ne umre tisti dan, ko nehamo verovati v njegovo osebno navzočnost, mi pa umremo takoj, ko naše življenje ni več osvetljeno od stalnega sevanja in dan za dnem prenovljeno od čudeža, ki je onstran vsega, kar lahko zazna naš razum.
Če bomo to dojeli v letošnjem adventu, se bo Jezus ponovno rodil v vsakem od nas.
župnik Branko Balažic, SDB