1. adventna nedelja – O da bi predrl nebesa in stopil dol, da bi pred tabo zadrhtele gore – Branko Balažic

Leto B, 27. november, 2011

Bratje in sestre, spet začenjamo z novim cerkvenim letom. Pred nami je ponovno adventni čas z nekim novim iskanjem, novimi nalogami in presenečenji. Mnogi med nami bodo nadaljevali z iskanjem zadnje skrivnosti življenja. Kaj vse bi ljudje žrtvovali, da bi dobili eliksir, ki bi jim zagotovil večno mladost. Kaj vse si ljudje domišljajo in kaj vse poizkušajo, samo da bi zvedeli kakšna usoda jih čaka. Tako sodobni svet tone v vedno večje praznoverje. Dovolj je, da pogledamo, kaj vse si ženske – in tudi mnogi moški – obešajo okrog vratu, misleč, da jih bodo te, z roko narejene podobe, varovale in jim prinašale srečo.
To je čutil tudi prerok Izaija, ki je opazoval svoje ljudstvo v babilonski sužnosti: ljudstvo je bilo na tem, da se popolnoma zlije s tistim narodom in s tem tudi izgubi vero svojih očetov. Izaija je bil prepričan, da bi ta majhen ostanek naroda rešil samo še čudež. Zato je rotil svojega Boga, rekoč: »O da bi predrl nebesa in stopil dol, da bi pred tabo zadrhtele gore.«
Ali bi tak spektakularen dogodek ljudi res prepričal, da bi spremenili svoje življenje? Ljudje sicer strašno iščejo izredne dogodke, ki jih ni mogoče razlagati z naravnimi zakonitostmi, vendar jih iščejo zgolj iz radovednosti in želje po užitkih, ne pa zato, da bi se spreobrnili in spremenili svoje življenje. To je sicer čisto razumljivo: vsak čudež predpostavlja vero in če te ni, je izreden dogodek samo dogodek brez kakšnega posebnega dodatnega pomena.
Prerok Izaija je rotil Boga, naj stopi dol in vzpostavi red, ki ga ni bilo. In vendar Bog ni stopil dol na Izaijevo prošnjo in nič spektakularnega se ni zgodilo. Kdor je veroval, je to svojo vero varoval še naprej. Odpadniki pa so se še bolj oddaljili od svojega Boga. Bog je namreč stopil dol enkrat za vselej, sicer veliko kasneje, kot ga je Izaija rotil. In ta Bog je ostal med nami na nevsiljiv način, večkrat zakrit. Treba ga je čakati med pohabljenimi in zavrženimi, med tistimi, ki ne silijo v ospredje in ne iščejo zemeljske slave.
Kako naj torej iščemo Boga, ki bo zapolnil človekovo hrepenenje?
Najprej ga je treba prepoznati v sebi in sicer kot tistega, ki trka in išče prijaznega sprejema. Jožef in Marija bosta tudi letos iskala zavetje za otroka, ki mora priti na svet, da vzpostavi kraljestvo zaupanja in miru. To je potrebno, če hočemo preživeti in dati priložnost mlajšim generacijam, ki ravno tako potrebujejo odrešenika.
Danes marsikdo roti Boga tako kot prerok Izaija: »Gospod, stopi dol in vzpostavi red.« Zavedamo se, da je na svetu veliko slabega, ljudje so vedno bolj nezaupljivi in se zapirajo v svoj svet individualnega ugodja. Vse to pa vodi v vedno večjo ozkost srca. Tako vedno bolj izginja skupnost s svojimi vrednotami, povečujejo pa se posameznikove zahteve, ki so vedno na račun nekoga drugega, največkrat tistega, ki se ni sposoben braniti.
Gospodarska kriza, o kateri govorijo mediji, je najlepši dokaz, kam pridemo, če dovolimo, da bo svet vodil profit. Kjer je profit glavna vrednota, tam bližnji nič ne velja, ker ne veljajo moralne norme. In kjer ni morale, tam je kaos, nered, ki ga slejkoprej vsi občutijo. Gospodarsko krizo zato lahko jemljemo tudi kot kazen, ki nas mora spametovati.
Kje bo treba začeti ravnati drugače?
Zaslepile so nas materialne dobrine, obsedla nas je potrošniška mrzlica, zavladal nam je denar. Vse to nas vedno bolj oddaljuje od pravih medsebojnih odnosov. Tako vedno bolj postajamo živali in manj ljudje. Moralo pa bi biti obratno, človek je vendar poklican, da je najrazvitejše bitje na zemlji in krona stvarstva. Bog je predvidel za nas odličen status, veliko nam je zaupal in pričakuje od nas, da ga ne razočaramo.
Kaj pomeni biti krona stvarstva?
Zavzeti pravilen odnos do vsega stvarstva. Najprej moramo zaščititi vse, kar je ustvarjeno, poskrbeti je treba za lepo okolje in si vzeti kot prvenstveno nalogo zaščito slehernega življenja brez izjeme. Če nam bo to uspelo, bomo naredili velik korak naprej tudi v medsebojnih odnosih. Človeštvo namreč ni od danes do jutri: pred nami so lahko še dolga tisočletja – Bog ve – zato je treba zaščititi vse, kar biva, ker Bog tako hoče. Kar on ustvari je dobro in z določenim namenom. Kakšni razlogi so v ozadju ni pomembno, kajti Bog ne ustvarja, da bi se bahal in igral s svojimi stvarmi, ampak zato, ker je dober in hoče dobro vsem. Naj to svoje prepričanjem ponazorim s kratko zgodbo, ki sem jo prebral v zadnji številki Mavrice:
Nekoč je neki kralj poslal rabiju ali učitelju Judežu v dar drag kamen in ga prosil, naj mu v zameno podari kaj, kar bo imelo enako vrednost. In rabi mu je poslal Mesusah, to je kos pergamenta z odlomkom iz Svetega pisma, zvit in shranjen v toku, kakršne so navadno obesili na podboje vrat, narejene iz palmovega debla.
Kralj je bil zelo začuden in je vprašal rabija: »Kako to, da mi poklanjaš košček pergamenta v zameno za drag kamen, ki je vreden toliko kot celotno moje kraljestvo?«
Rabi mu je odgovoril: »Tvoj dar se ne more primerjati z mojim. Kajti ti si mi podaril drag kamen, ki ga moram skrbno varovati, da mi ga ne ukradejo. Jaz pa sem ti podaril nekaj, kar te bo varovalo vse življenje.«
Božja beseda je tista, ki nam bo vedno govorila o življenju in bo vir navdihov v dneh, ko se bomo slabo počutili in ne bomo videli izhoda. To je govoril Izaija majhnemu ostanku naroda in ga mnogi niso poslušali. To je tudi letošnje adventno vabilo v pripravi na božič: naj nas Božja beseda spodbuja, da bomo budni in vedno pripravljeni narediti dobro vsakemu, ki ga bomo srečali.
župnik Branko Balažic, SDB