1. adventna nedelja – Beseda – Jože Zadravec

Leto A, 28. november, 2010

Stopili smo v čas, v katerem je osrednja beseda: Pričakovanje.
Rosite ga oblaki, pošljite ga nebesa, podari naj ga zemlja! Mi čakamo! Ki nas bo spodbudil, potolažil, vzljubil, osrečil, odrešil, pa ne le za kratek čas, temveč za vso večnost.
Na čelni steni starodavne pariške klinike za živčne bolezni je slika, ki upodablja zgodovinski dogodek (iz leta 1789), ko je francoski zdravnik Philippe Pinel v pariški bolnišnici snemal verige duševnim bolnikom. Med oproščenimi je bil eden 36 in drugi celo 45 let vklenjen v verige. Njuno pričakovanje je doseglo svoj epilog. Končno: po toliko letih osebne stiske, dvomov, preizkušenj, solza, bolečine, mučnega pričakovanja, dokončno uresničenje najbolj notranje slutnje: Na koncu predora je luč!
V Rebulovem romanu »Zvonovi Nilandije« je poučen pogovor med opatom in radovednim premišljevalcem, nemirnim potnikom, ki se je zatekel v kartuzijo, da bi tam našel mir, da bi se mu odkrila resnica o življenju, svetu in Bogu. »Deus amor est / Bog je ljubezen.« je refren na ustih priorja. »A če je tako,« mu pravi potnik, »zakaj je potem ustvaril modrase, škorpijone, mrčes, mušnice, trobeliko, robidje, človeške spačke, žalost, tesnobo, strah, sovraštvo, ljubosumje, vojne, kuge, potrese, poplave, lakoto, bolezni, trpljenje, staranje, smrt?« Nič ni omajalo priorja, še naprej je ponavljal: »Bog je ljubezen.« Dolga leta meniškega življenja so na njegovem obrazu ustoličila notranji sij svetovljana, besede so mu prirasle kakor brada, bile so eno z njegovo prirojeno milino. Z njo se ni dalo spopadati, vsak ugovor je v njej ugasnil.
Še ena poučna zgodba, adventno zaznamovano.
Ta zgodba ni samo od včeraj, ta zgodba je večno mlada in večno stara, ker je del nas samih. Njen dogajalni prostor je mesečna noč, bolj znana kot »sveta noč«. V njej se je namreč zasvetila svetla luč, svetlejša od dnevne svetlobe, kot da se je utelesila svetloba vseh vekov. V njej je angel oznanil vsem ljudem: Glejte, rojen je vaš odrešenik, na svet je prišel obljubljeni Mesija, pred njim naj se upogne sleherno koleno, oklenite se ga z vso močjo svoje duše, z vsem žarom svojega srca. Za vas je prišel, k vam prihaja
»Vse, kar leze inu gre,« se je na tisti samotni stepi zgrnilo k skromni votlini, kjer je v jaslicah ležal nebogljen otrok. Kdor se je zazrl v tisti obrazek, tiste oči, je mislil, da so se sama nebesa zgrnila na zemljo. Vsak je nemo zrl vanj: preprosti pastirji s palico v rokah in oprtani s popotno malho, modri z Vzhoda, ogrnjeni v škrlat, z lesketajočo se krono na glavi, ter mnogi drugi, takšni in drugačni. Prišli da so počastit novorojeno detece, o katerem so nekateri, tisti najbolj preprosti, govorili, da je Kralj. Med njimi so se drug ob drugem tesnili štirje ljudje – vsem so se zdeli zelo sumljivi. Vsi navzoči so se vprašujoče spogledovali, češ odkod so se vzeli, saj kaj takega še pri jaslicah niso nikoli videli. To, kar je imel prvi na sebi, so bile prej cunje kot kolikor toliko spodobna obleka, drugi je imel na rokah verige, spominjal je na zločinca, ki v ječi odplačuje svoj davek, tretji je bil ena sama žalost, razkuštran, zanemarjen, umazan, sodeč po zbeganih pogledih, nemirnih očeh, ki so se bliskale po navzočih, je bil videti najbolj nesrečen. Četrtemu, na pol golemu, so po koščenem obrazu lile solze. Zdi se, da mu je pogled na otroka prebudil neke temne slutnje.
Otroku se je približal prvi in dejal: »Ali so ti rekli, kakšen je svet, kamor te pošiljajo? To je svet velike človeške stiske, poln nadlog in dvomov,  svet bogatih in revnih, ošabnih in pošvedranih, obsedenih od papirnatega rituala in brezobzirnih trobezljačev. Ko bi ti povedali, kakšen je ta svet, bogve če bi se odločil zanj. Prinašamo ti, kar imamo skupnega s teboj.« Vzel je cunje, raztrgano, ponošeno obleko, razpadajoče čevlje, popotno palico ter mu vse izročil z besedami: »Vse to je tvoje, vzemi s seboj. Še kako ti bo prav prišlo, ko ti bodo vzeli tisto malo, kar boš imel na sebi, potreboval boš, ko boš nag, zasramovan, od vseh zapuščen, reven, da ne boš imel kam položiti glavo, da bi se spočil. Vzemi – in spomni se me tedaj!«
Verigi, ki sta tesno oklepali obe roki, sta se zarezali v meso. Z ene roke je snel verigo ter jo položil k otrokovim rokam, govoreč s trpečim obrazom in suhimi ustnicami: »Vzemi te moje železne spone. Iz dneva v dan so težje, iz leta v leto mi pijejo kri in privabljajo solze iz mojih oči. Ko boš odrasel, jih boš nosil, če boš hotel ali ne. Vklenili te bodo drugi, tesno te bodo zvezali, pribili ob živo meso, da bo kri brizgala izza tvojih ran. Spomni se me takrat!« Približal se je tretji; bil je bled v razbrazdan obraz, kakor da bi se mu duša prilepila nanj, otožna, razmišljujoča, zbegana. Globoko se je sklonil k otroku, spokojnemu in vedremu. »Vzemi v dar, dobri otrok, vsa moja neskončna iskanja, mučne dvome, vso mojo samoto, vso mojo zapuščenost. Preveč me teži, pregloboko se je zajedlo vame, da prežema vse moje bitje. Prišel bo čas, ko se bova prepoznala, ti razpet v močnem, kozmičnem kriku: Moj Bog, moj Bog! Jaz pa znova ob tebi: Če bi bil jaz Bog …!«
Četrti, suhljat, obraščen, kovinskega obraza, pepelnat in peščen, zaznamovan od nenehnega trpljenja, podnevne žeje, ta se je vrgel na tla k nogam nebogljenega otroka. »Ko boš rotil nebeškega Očeta, naj gre tvoj kelih mimo, ko bo z vseh strani lajal le molk, ko ti bo samota jemala poslednji dih, spomni se me takrat!«
Kaj pa Marija, otrokova mati? Kaj pa Jožef, oče čudežnega otroka? Katera mati bi bila ravnodušna ob takem prizoru in takih neznancih? Razprostrla je roke in prestrašena zaščitila otrokove roke, obraz, prsi, Jožef pa je brž segel po cunjah in verigi, da bi jih odstranil. Toda za čuda ničesar ni mogel odmakniti od otroka, ki so se mu pogledi spokojno ustavili na možeh. Ko so se vsi dvignili in odpravili na pot, od koder so prišli, so v sebi začutili en sam osrečujoč in odrešujoč drget, zgovornejši od besed: Glej, našli smo kraj in odkrili smo otroka, ki je nase prevzel bremena, trpljenje in bolečine vsega našega življenja. Ko so odhajali, so čutili v sebi posebno svetlobo, ki jih je razsvetljevala ter jim dajala moč in smer.
Če bi bil svetnik, možnosti za to skoraj ni več, bi vam odprl srčno stran, da bi okusili čar veličastne svobode, kjer svoj večni koral lepote, miru in svobode, odpeva duša, poslanka nebes!
Jože Zadravec, nedelja, 28. november 2010