1. adventna nedelja – Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo ob prihodu Sina človekovega – Branko Balažic

Leto A, 28. november, 2010

Spet smo na začetku. V adventu vsako leto začenjamo z novim ciklusom, vedno z istim zaporedjem, z istimi prazniki in s podobnimi pričakovanji. Se mar zgodovina ponavlja? Smo sedaj na isti točki, kot smo bili lansko leto? Stari Grki bi rekli, da je to »kronos«, isti čas. Čeprav smo starejši, z bogatejšimi izkušnjami, na svetu ni nič novega. Torej nas drži usoda krepko v svojih krempljih. Kakšen smisel ima potem življenje? Zakaj se trudimo, da bi bilo naše življenje smiselno in zgledno? Če je naše življenje podobno neprestanemu ponavljanju, pustimo to barko naj plove kakor plove in skušajmo izvleči iz vsega tega čim več užitkov.
Mnogi sprejmejo to življenjsko brezizhodnost in se z njo sprijaznijo. Njihovo življenje ni nič drugega kot hoja od danes do jutri, iskanje užitkov in dobro počutje v trenutnih nasladah. Če ne moremo nič spremeniti, zakaj bi si potem otežkočali življenje z neko moralo. Bodimo zadovoljni s tem, kar nam življenje daje in se veselimo vsakega trenutka.
Evangelist Matej nas na prvo adventno nedeljo popelje v preteklost: »Kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo ob prihodu Sina človekovega.« Kako je bilo v njegovih dneh? Tako kot danes: ljudje uživajo in se ne vznemirjajo, zašli smo v nek moralni kaos, kjer je vse dovoljeno, zato naj duhovniki molčijo in se ne vtikajo v privatno življenje svojih vernikov. Življenje gre svojo pot in nihče ne upa napovedati, kje bo ta barka pristala in kaj bo sledilo moralni povodnji, ki preplavlja ves svet in kar ni videti konca zastrupljenemu dežju, ki uničuje mlado in staro ter odpravlja ločevanje med krivimi in nedolžnimi.
Kje so danes preroki, ki bi naznanjali nove čase? Kje je Noe, ki bi izmeril velikost tega kaosa in bi začel pogumno graditi odrešilno ladjo za majhen ostanek, ki se ne prepušča toku dogodkov, ampak ostaja zvest svojemu odrešeniku?
Čim bolj se oziramo naokrog, toliko bolj nam je jasno, da so časi težki in ni videti rešitve. Marsikdo se zato oprime rešilne bilke, ki jo ponuja zdaj ta, zdaj oni duhovni voditelj. Kot nam pravi Matej v evangeliju, se zgodovina človeštva do določene mere res ponavlja, ker ne more biti drugače: svet je še vedno neodrešen, ker ne sprejema odrešenika, ki bo ponovno prišel kot sodnik, kot je prišel v Noetovih časih.
Brat, sestra, pred tem dejstvom si ne smeva zatiskati oči in se slepiti. Vstaniva in bodiva budna: Kristus bo prišel, kot je napovedal. Vse je odvisno od tega, kako ga bova pričakala: z veseljem na obrazu, ker se nisva pustila premamiti od namišljenih vrednot tega sveta, ali pa razočarana, ker sva prespala življenjske priložnosti.
župnik Branko Balažic, SDB