1. adventna nedelja – »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« – Branko Balažic

Leto A, 28. november, 2010

»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« To je glavno sporočilo današnje nedelje, sporočilo evangelija, ki smo ga pravkar prebrali. Staro cerkveno leto zaključujemo in novo začenjamo s spodbudnimi besedami: »Ne spite! Ne dajte se zbegati! Ne pustite, da bi drugi odločali namesto vas!«
Kot v času, ko je Matej pisal evangelij, tudi danes občutimo določeno zmedo in nejasnost. Po 11. septembru stvari niso več take kot so bile prej. Ne počutimo se več dovolj varne. To občutijo tudi naši politiki, ki marsikatero zadevo sprejemajo s figo v žepu. Papir vse prenese, čas pa je neusmiljen, zato se bodo nepravilnosti pokazale še prehitro.
Živimo v demokratični, zelo odprti družbi, ko naj bi bila vsakemu zagotovljena pravica, da lahko pove, kar misli in čuti. To ni več čas nekdanjega odkritega boja proti Cerkvi. Cerkev je sedaj le eden od partnerjev, ki jih je v civilni družbi veliko. Ker je danes Cerkev na odprti sceni, pod drobnogledom iz vseh strani, se moramo zato mi vsi, ki smo njeni člani, boriti za svoj obstoj predvsem s svojim življenjem, s svojo moralno jasnostjo in doslednostjo. Vsi smo namreč zelo izpostavljeni, vsi nam gledajo pod prste in komaj čakajo, da ugotovijo kakšno nedoslednost, da bodo časopisi lahko pisali o novem škandalu ali aferi. V takšni politični, ekonomski, kulturni ali verski situaciji zdrži le tisti, ki ponuja boljše in cenejše, ki ne ponuja velikih in lepih idej, ampak nekaj, kar je mogoče uresničiti. Danes so mnogi pozorni na tistega, ki je sposoben prepričati in zadovoljiti predvsem malega človeka, človeka na robu družbe.
Besede o čuječnosti so za nas pomembne tudi zato, ker demokracije prinaša tudi nove ideje in zamisli o življenju: naenkrat je dovoljeno vse, kar direktno ne ogroža soseda. To potem vodi v pretiran individualizem, ko sem jaz središče vsega dogajanja, zato si lastim pravico, da smem delati vse, kar mi ugaja in pri tem svojem početju ne potrebujem nobenih zapovedi, meril in ukazovanja. Takšen individualizem izključuje odgovornost, zato smo priča vedno večji brezpravnosti in ekonomskemu kaosu. Če sem sam svoj gospodar, nisem odgovoren nikomur, niti sebi. O tem lepo pravi gospodar iz evangelija, ki je ob svojem bogastvu takole zavzdihnil: »Sedaj pa duša, jej in pij, in bodi dobre volje!«
Čuječnost je torej potrebna, kajti ne smemo dopustiti, da bi v tej zmedi izgubili smisel življenja, ne smemo se prepustiti stihiji in naključjem. In kakšna sredstva imamo na razpolago za zdravo, pametno življenje?
1.    V grškem preročišču Delfi je bil napis: »Spoznaj samega sebe!« Stavek ne govori le o tem, da mora človek poznati samega sebe, ampak še veliko več: »Spoznaj, da si samo človek!« Torej se zavedaj, da nisi niti žival niti Bog! Kako težko je sprejeti samega sebe, s svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Zato pa smo priča različnim oblikam nasilja, sovraštva, zavisti in nevoščljivosti: radi bi bili nekdo drug! Mnogi ne ljubijo samega sebe, ampak se sovražijo, ker sebe bodisi precenjujejo ali pa podcenjujejo. Do te zmede pa so nas pripeljala različna pojmovanja človeka in njegovega življenja, kar so nam vsiljevale različne ideologije polpretekle dobe.  Človek namreč ni samo ekonomsko bitje, ki se trudi za svoje preživetje. Za to skrbi tudi žival, ki nima razuma in se ne zna odločati. Žal je prav ta miselnost pogubna ne le za Evropo, ampak tudi za Ameriko, ki po terorističnem napadu čuti, da se je zamajal njen ekonomski temelj. Če bi vprašali predvsem zastopnike mladih v Evropskem parlamentu v Strasburu, bi nam ti zagotovili, da vsa množična srečanja mladih ne postavljajo več v ospredje ekonomije, ampak drugačne medosebne odnose in drugačno temeljno pojmovanje človeka. Potrebujemo namreč več medsebojnega sodelovanja, več strpnosti, več prizadevanja za čistejše okolje, jasnega, nekoristoljubnega zavzemanja za mir in dobre sosedske odnose.
Prava človeška zgodovina, ki nam bo res zagotavljala resnično prihodnost ne more temeljiti na borbi dveh razredov, kjer so eni gospodarji in drugi podložniki. To teorijo, ki so nam jo vtepali v glavo v šoli, je treba zavreči enkrat za zmeraj. Bog namreč ni hotel ustvariti ljudi, ki bi se drug do drugega obnašali kot tekmeci, ampak je hotel imeti ustvarjalce, ki bi znali z njim sodelovati. Zato človek ne sme izgubiti privilegija in časti, da je »krona stvarstva«. S tem pa še ni rečeno, da smemo biti absolutni vladarji. Gre za takšno antropologijo ali nauk o človeku, ko drug drugemu nismo »volkovi«, kot so trdili stari Rimljani. Bog nas želi imeti na zemlji kot odgovorna bitja, kar pa seveda tudi nekaj stane.
Jezus nam zato pravi, naj bomo pripravljeni, kajti ni vse zlato, kar se sveti in niso vse ideje, ki jih obešajo na veliki zvon stranke, tudi zares dobre ali vsaj enakovredne. Prerok Izaija nas zato v prvem berilu vabi, naj »pojdemo na Gospodovo goro, v hišo Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah« (Iz 2, 3).
2.    Sveto pismo nam tako ponuja podobo človeka, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Gre za človeka, ki ni žival, ampak nosi v sebi nekaj božjega. To božje v sebi je treba odkrivati kljub slabostim, ki jih najdemo pri vsakem človeku brez izjeme. V nas je namreč večkrat dvojna narava in delamo slabo, česar v resnici nočemo. Zato pa nam je potrebna vsakodnevna molitev in večerno izpraševanje vesti, da bi bili sposobni ločiti pleve od zrnja in slabo od dobrega.
3.    V času takšne ali drugačne zmede zato potrebujemo močne ljudi in močne kristjane, ki znajo to, kar govorijo, zaživeti v konkretnem vsakdanjem okolju. To so pričevalci, ki jih Jezus primerja z mestom na gori: vsak trenutek so vidni, pred nikomer se ne morejo skriti, zato ne bežijo ne pred seboj ne pred drugimi. Apostol Peter nam zato naroča, da moramo biti pripravljeni, da vsakemu, ki nas vpraša, pojasnimo razloge svojega verovanja. Kristjan namreč ne more biti nekdo, ki se skriva ali spreminja svojo barvo s smerjo vetra, ampak človek, ki »je previden kot kača in preprost kot golob« in zaradi tega vedno odgovoren.
župnik Branko Balažic, SDB