Življenje se zgodi naenkrat. Nanj nisem pripravljen.
»Ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pustil vlomiti v svojo hišo!« je Jezus rekel svojim učencem. Kako bi nam Jezus danes svetoval, da se zavarujemo pred sodobnimi tatovi, kot so na primer računalniški hekerji, borzni tekmeci in bančni prevaranti? Ali smo sploh kdaj zares varni?
Kmečko življenje in z njim povezana kultura, vedno bolj izginja. Iz dneva v dan smo manj sposobni predvideti, kaj se bo z nami dogajalo. Ko veje drevesa postanejo muževne in poganja listje, vemo, da je poletje blizu. Da bi razumeli znamenja časa, je treba biti pazljiv in sposoben občudovati, kaj se dogaja, kot to dela kmet, ko vrže seme v zemljo. Treba se je ustaviti in opazovati. Današnji čas pa je povezan s konflikti: vsi smo pripravljeni vpiti proti komu, v ospredju so vedno prerekanja in tako smo vedno bolj dlje drug od drugega. Ni smo več sposobni predlagati in se truditi pri izdelavi konstruktivnih programov, kritika in obtoževanje sta postala osnova pogovarjanja, da smo sposobni biti še nekaj časa skupaj.
Besede preroka Izaija iz prvega berila so zato zelo izzivalne: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja.« Ti stavki se nam zdijo kot lepa pravljica, ki jo lahko pripovedujemo samo otrokom, ki še ne poznajo pravega življenja. Trudimo se, da bi se čim bolj oborožili in nihče ne razmišlja, da bi tanke prekovali v pluge in drugo poljsko orodje. In vendar je bil prerok Izaija prepričan, da bo nastopil čas, ko se ne bomo pogovarjali o vojni in o tem, kako se bomo med seboj spopadali. Danes smo tudi mi izzvani, da postanemo sodobni preroki, ki pridigajo, kako je mogoče orožje spremeniti v orodja, s katerimi bomo naredili naše življenje bolj rodovitno brez konfliktov, obsojanja in sovraštva.
Čas, v katerem živimo, bi lahko primerjali s Sneguljčico, ki je zaspala in čaka na princa, ki jo bo obudil. V podobi princa se bo lahko pojavil despot in izkoriščevalec. Zato nas Jezus vabi, da ostanemo budni. Lahko bo prišel tat, ki mu ne smemo dovoliti, da bi vlomil v našo hišo in bi nam okradel to, kar imamo – stvari, svobodo, samospoštovanje in prihodnost.
Največkrat zaspimo zaradi utrujenosti in nismo sposobni čakati. Drugič so krive stvari, ki se ne spremenijo in naše življenje ne gre v tisti smeri, ki smo si jo začrtali. Tako so se počutile tudi prve krščanske skupnosti, ki so bile prepričane, da se bo Jezus, ki je odšel v nebo, kmalu vrnil. Tako kot prvi kristjani se tudi mi naveličamo boriti, ker ni nobenega znamenja, da se zadeve izboljšujejo. In ravno ta situacija je pravi trenutek, da se vprašamo, kaj se dogaja z našo vero. Ker se ne znamo ustaviti, nam je Jezus spregovoril o Noetovem času: »Kakor so v tistih dneh pred potom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« Tudi mnogi od nas živijo iz dneva v dan, ne da bi pomislili, kaj se jim v resnici dogaja. Raje so slepi, kot je bil Ojdip iz Sofokleje tragedije, ki se ni želel soočiti s svojim stanjem, da je ubil svojega očeta in se poročil s svojo materjo. Ni hotel sprejeti svojega stanja, ker se ni čutil dovolj močnega, da bi s tem živel, zato se je raje oslepil.
Pogostokrat nas dogodki najdejo nepripravljene in naša zgodba se zaplete. To je glavni razlog, da moramo biti budni. Nikoli ne vemo, kdaj bo prišel čas, ko bomo polagali račun o poslanstvu, ki nam je bilo zaupano. Stvari se zgodijo, ne da bi nas za to kdo vprašal in največkrat ne razumemo, zakaj se je moralo tako zgoditi in zakaj se je zgodilo prav nam. Zato je treba svoje življenje spremljati vsak trenutek in poznati jasne razloge, zakaj živimo tako, kot živimo. Če dogodkov ne moremo predvideti, moramo s svojim življenjem pokazati, kaj lahko pričakujemo: bomo sprejeti ali pa puščeni. Prihodnost, srečanje z Gospodom, bo odvisno od tega, kako sedaj živimo. Sedaj je pravi trenutek, da lahko kaj spremenimo. Zato imejmo odprte oči in se potrudimo jasno videti, kaj se dogaja v naši notranjosti in okrog nas. Morda pa so veje drevesa, ki ga opazujemo muževne, polne listja in lahko kmalu pričakujemo lepe cvetove. Božič bo nastopil čez štiri tedne, zelo hitro.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto A, 3. decembra, 2025