1. adventna nedelja

25. novembra, 2022

Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod

Matej nas na prvo adventno nedeljo postavi v zaključno fazo našega bivanja na zemlji, ko bo Jezus ponovno prišel na zemljo in bo nastopil čas poveličanja vsega, kar je Bog ustvaril. Kdaj se bo to zgodilo nihče ne ve. Zato nam Jezus naroča: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« Začetek novega cerkvenega leta je torej povezan s povabilom, naj bomo budni in čuječi, pripravljeni na različna presenečenja.

Grški filozof Epiktet je vabil svoje učence, naj bodo pozorni na to, kaj se dogaja v njihovi notranjosti, hkrati pa morajo biti pozorni na različna zunanja dogajanja. Oboje je treba pravilno ovrednotiti in se potem odločiti za tisto, kar je za naše zdravo in smiselno življenje najbolj koristno. On je bil prepričan, da vse zunanje dogodke usmerja usoda in so izven dosega naše moči, zato je treba vse, kar se zgodi sprejeti mirno. Posameznik pa je sam odgovoren le za svoja dejanja, ki jih lahko analizira in usmerja le takrat, če ima veliko samodiscipline. Zadovoljno življenje dosežemo, če na prvo mesto postavimo naše prizadevanje za krepost ali vrlino, ki ima za izhodišče modrost, pogum, samoobvladovanje in pravičnost. Za vrlino pa ni treba biti bogat v materialnem pomenu besede, ampak v duhovnem smislu.

Kako in kdaj smo v svojem življenju zares budni ali čuječi? Buden človek nekaj pričakuje, zgodilo se bo nekaj novega. Vojak leže k počitku z velikim pričakovanjem, da bo noč mirna in se sovražnik ne bo približal; mama odhaja k počitku z močnim prepričanjem, da bo otrok ponoči mirno počival in ne bo treba vstajati in ga tolažiti. Tudi v Svetem pismu najdemo številne odlomke, ki govorijo o nočnem vzdušju, ko je treba biti buden: za Izraelce, ki so potovali v obljubljeno deželo se je ponoči umaknila voda Rdečega morja in so lahko šli po suhem čez; ponoči sovražnik zaseje ljulko med pšenico; ponoči pride ženin in preseneti device s svetilkami in samo pametne, ki so si nabavile olja, lahko gredo na svatbo in vrata se zapro.

Na začetku novega cerkvenega leta nam Jezus postavlja vprašanje: Kakšna noč je pred teboj? Kaj pričakuješ od letošnje adventne priprave na božič? Novo cerkveno leto postavlja pred nas dve stvari: vsekakor nam odpira neko prihodnost, nekaj, kar se še ni zgodilo. Kakšna pa bo ta prihodnost, pa je v veliki meri odvisno od tega, kako živim sedanji trenutek. Prihodnost je odvisna od mojih pričakovanj, mojih skrbi, želja in strahov.

Pred nami je naenkrat vprašanje, ki ga je postavljal grški filozof Epiktet svojim učencem: Kaj se dogaja v tvoji notranjosti? Razišči jo, jasno opredeli svoje strahove in pričakovanja, sicer ne boš našel pravega odgovora za zadovoljno in srečno življenje. Ko si na jadrnici in imaš pred sabo jasen cilj, kam bi rad prispel, se ne prepustiš vetru, da bi vodil neznano kam. Marsikdo pa pravi: Svobodno se prepusti vetru, naj te ladja odpelje nekam v neznano. Prava svoboda ni v tem, da se prepustiš vetru, da te odnese kamor hoče, ker boš pristal na kraju, kamor nisi želel priti.

Prvi korak, da bo tvoja prihodnost res prava, takšna, kot si jo želiš, je ta, da prepoznaš in opredeliš, kaj se dogaja v tvoji notranjosti: kakšna so tvoja pričakovanja, stiske, jeza in osnovne predpostavke, ki pogojujejo tvoje odločitve? Zato se ne čudimo, da Jezus primerja čas v katerem živimo s časom, ko je živel očak Noe in je prišlo do vesoljnega potopa. Preveč lahkotno so živeli, niso prisluhnili Noetovim napovedim in so se zresnili šele, ko je poplava res prišla in se je rešila samo Noetova družina.

Tudi mi smo pogosto krat preveč lahkomiselni: na svoj jutri gledamo z bujno fantazijo, a se ne zavedamo, da je jutrišnji dan odvisen od današnjega dne. Kdor ne jemlje resno današnjega dne, se prepušča fantaziji, ki je brez pravih temeljev. Zato so mnogi nezadovoljni, obupani in se prepuščajo različnim oblikam omame. Biti buden pa pomeni, da sprejmeš današnji dan, da danes začneš biti oprezen, da si danes narediš načrt za svoje življenje in se ne prepustiš vetru, ki bi jadrnico vodil nekam v neznano.

Evangelist Matej je nekaj vrstic pred današnjim odlomkom zapisal nauk smokvinega drevesa. Takole pravi: »Kadar njegova veja postane že muževna in poganja listje, veste, da je poletje blizu.« Ta smokvina veja predstavlja našo sedanjost: v katerem letnem času živim? Kaj počasi zori v meni in bo kmalu nastopila žetev? Sem pripravljen na odločitve, ki so pred menoj? Morda pa je pred menoj šele pomlad, ko komaj nekaj poganja in še dolgo ne bo žetve!? Če živim od danes do jutri, me bo lahko poletje presenetilo, kot se to zgodi ponoči, ko iznenada pride tat, ko iznenada pride do nesreče in eden umre, drugi pa preživi.

Gospodov prihod nas lahko preseneti: ob koncu našega življenja bo res prišel, vendar se pogostokrat pojavi kdaj vmes, ko ga ne pričakujemo, ko nas pokliče na kakšno pot, na katero nismo pripravljeni in rečemo: »Ne! Ne grem!« Advent je zato čas, da smo budni in pozorni, da zaslišimo njegovo vabilo in se pravilno odzovemo.

Župnik Branko Balažic SDB