Iskal sem te na zgrešenem kraju!
Sporočilo velike noči je: kamen je odstranjen in grob je prazen. Vendar mnogi ne vidijo praznega grobo. To so osebe, ki so preveč trpele in so razočarane. Luč upanja je v teh ljudeh popolnoma zamrla in ne vidijo, da je prišlo do bistvene spremembe. Tako se počutijo vsi tisti, ki so se nenadoma znašli v praznem grobu in je bil težek kamen položen na življenje nekoga drugega, sami pa so bili le naključni opazovalci neprijetnega dogodka. Za vse nas je bil ta kamen že odvaljen, ne glede na stanje, v katerem se sedaj nahajamo. Zato vsakega čaka njegova lastna pot, ki jo bo moral prehoditi. Prazen grob pa ni pravi odgovor in ni pravi prostor, kjer se splača ustaviti. Prazen grob postavlja vprašanja, sili nas, da začnemo iskati, treba je stopiti na pot, začeti znova in se zavedati, da je upanja stopilo na mesto, kjer je prej gospodovala smrt.
Velika noč nam razgrinja različna potovanja, med katerimi si mora vsakdo izbrati svoje, ki bo v skladu s časom, ki ga živi. Marija Magdalena je žena velikih pričakovanj, zlepa se ne potolaži, a bolečina, ki para njeno srce, jo je naredila slepo, da ne vidi, kaj se v resnici dogaja. Tema ni samo okoli nje, ker se je napotila h grobu pred jutranjo zarjo, še večja tema je v njenem srcu. Teče h grobu preden se je naredil dan in kljub temu, da je njeno srce polno bolečine, ni nehala ljubiti.
Odstranjen kamen od groba ni dovolj jasno znamenje, da bi Marija Magdalena lahko nehala jokati, kajti ni še našla pravega kraja, kjer bi lahko izjokala svojo bolečino. Tako je osredotočena na svojo žalost, da niti ne pomisli, da je nastopil čas, ko se mora sprijazniti z dejstvi in nehati jokati. Ko svoje življenje spremenimo v žalovanje, ko solze in bolečina postanejo način življenja, je težko slišati, da nas Jezus vabi, da se oprimemo upanja, da se zadeve lahko popolnoma spremenijo.
Marija Magdalena ob praznem grobu vidi priložnost, da teče k apostolom in jim naznani, kaj je videla: prazen grob, Jezusa ni več, kakšna prihodnost je sedaj pred njimi. Peter in učenec brez imena, ki ga je Jezus ljubil in je ostal pod križem, tečeta h grobu. Ne tečeta skupaj, ker je pred njima različna pot, kako bosta doživela vstajenjsko jutro.
Učenec, ki ga je Jezus ljubil, predstavlja mladostno vero, pravi intimen odnos z Jezusom, ki ga smrt ne more zlomiti. Ta učenec pride prvi h grobu, vidi, kaj se je zgodilo, a nič ne reče, kajti tisti, ki je ponižen, je sposoben čakati in nima nobenega namena, da bi dal kakšno izjavo. Kdor čaka z vsem možnim spoštovanjem, se ne postavlja za učitelja. Naša situacija je drugačna: vsak dan srečujemo veliko ljudi, ki nas hočejo poučiti, kdo je Bog, kdo je v resnici Jezus in kaj moramo verovati. Učenec, ki ga je Jezus ljubil veruje v tišini v svojem srcu in pusti, da Peter prvi vstopi v grob.
Tudi Peter teče h grobu. Zadeva ga je pretresla in tudi on nič ne reče. Vendar je njegova drža drugačna: Peter je utrujen, nastopil je šele drugi dan po njegovi zatajitvi učitelja. Pred njim je še dolga pot do sprave s samim seboj in z Jezusom. Peter je tip človeka, ki potrebuje veliko časa, navajen je svojega računanja. Vstopi v prazen grob, vidi, da kakšna stvar ni običajna in še vedno ne da nobene izjave glede svoje vere.
Če dobro premislimo, ni lahko biti v praznem grobu, kajti ta grob zahteva osebno odločitev, ki je povezana s tveganjem in naporom. Ko stopiš iz tega groba, je pred teboj še vedno vprašanje brez odgovora: kje je Jezus? To je osnovno vprašanje, ki je danes postavljeno vsakemu od nas, ki smo zbrani tukaj v cerkvi in pojemo vstajenjsko alelujo. Jezusa je treba iskati in ga najti vedno, vsak dan, tudi v trpljenju, naporih in razočaranjih. On se nikoli ne umakne. To je veselo sporočilo velike noči: Jezus je tukaj in sedaj! Ne bojmo se! Naj velikonočna aleluja prihaja iz srca, ki je veselo in zadovoljno.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas