Treba bo izstopiti: kdaj? Na kateri postaji?
V življenju se srečujemo s številnimi okoliščinami, s katerimi se prej ali slej mora soočati vsakdo. To so boleče izkušnje, ki jih nekateri z lahkoto prebrodijo, mnogi pa nosijo posledice vse nadaljnje življenje. Največja težava je, da imamo občutek, da smo na tej poti sami. Če pod tem zornim kotom spremljamo Jezusov pasijon, opazimo, da je naša zgodba zelo podobna. Jezus je prehodil to pot, da bi nam dokazal, da na njej nismo nikoli sami. V sleherni težki drami je on vedno z nami. Morda sem ravno sedaj v eni od njegovih situacij, zato se mu lahko prepustim, da jo on spremeni v zanesljivo pot, ki vodi v odrešenje.
Izdaja je prva takšna situacija: oseba, ki nam je bila blizu in smo ji zaupali, nas je izdala. To se lahko zgodi tudi v skupnosti, ki smo ji pripadali in so nas izključili. Koliko laži smo jemali za resnico, a ljudje, ki smo jim zaupali, so iskali le pravo priložnost, da nas razkrinkajo. In najhujše je, da se ti to zgodi z ljudmi, za katere si ogromno žrtvoval in so dajali smisel tvojemu življenju. Izdaja pa ni povezana le z Juda Iškarjotom, ampak z večino Jezusovih učencev, ki so zbežali s prizorišča izdaje in se poskrili.
Lažne obljube predstavljajo drugo takšno situacijo: obljube, da so zate pripravljeni dati roko v ogenj, ko pa si v težavah te zapustijo in govorijo, da te ne poznajo. Peter je veroval v Jezusa, ko bi ga moral priznati, pa se je potuhnil in zbežal. Tako se dogaja z ljudmi, ki ti obljubljajo, da so s teboj, ko pa jih potrebuješ, jih ni na spregled, te nočejo poznati.
Utrujenost je ena od najpogostejših situacij. Vztrajaš lahko do nekega trenutka, ko pa je prehudo, nisi sposoben niti moliti, ker se ti zdi vse brez zveze. Jezus je na Oljski gori prosil učence, naj bedijo z njim, oni pa so zaspali, niso imeli dovolj poguma, da bi se soočili z realnostjo in podprli Jezusa v njegovem boju med življenjem in smrtjo. Zaspimo takrat, ko v srcu ni več nobenega upanja in se nam zdi, da ni več rešitve, zadeve se niso odvijale v pravi smeri.
Maščevanje je pogosto izhod iz krize, zato je Peter imel skrit meč za skrajni primer. Peter ni bil prepričan, da je z Jezusom varen, da ga bo Jezus lahko rešil, ko se sam ne bil mogel obraniti. Vsakdo ima pri sebi orožje za rešitev iz težke situacije, pa čeprav nismo prepričani, da bo to dovolj za pravo rešitev. To je jasen znak, da smo obupali in je meč postal rešilna bilka, ki se je oklepamo.
Proces je naša vsakdanjost: izziva nas življenje, drugi nas imajo stalno pod drobnogledom, nam sledijo, čakajo, da bomo naredili napako, iščejo priložnost, da nas prizadenejo. Ni jim mar, da so si izbrali lažne priče proti nam. Pomembno je samo, da zmagajo, da ravnajo po zakonih, da je tako, kot so povedali. Kdo si raztrga svoje oblačila: hinavci, tisti, ki naj bi se borili za resnico, a iščejo samo pravo priložnost za maščevanje. Pomembno je, da pokažejo svojo moč. Smisel njihovega življenja je: zapirati v ječe, uničevati življenja, uničiti drugega, da s tem potešiš svoj ego. Delajo zelo načelno, preventivno, ker se bojijo, da se lahko vloge zamenjajo in bodo sami med obtoženimi.
Poniževanje drugega je ena od situacij med izdajo in maščevanjem. Zloben človek ti hoče vzeti spoštovanje, te slači in te naredi ranljivega samo zato, da bi sam s tem nekaj pridobil. Ovca spremeni svojo dlako in postane krvoločni volk. Takšen je sleherni sodni proces in zgodba se nenehno ponavlja od Jezusovega procesa naprej.
Kesanje je ena od situacij, ki jo poznajo samo nekateri. Juda Iškarjot se je skesal in vrgel srebrnike pred duhovnike in starešine, ki njegovega dejanja niso razumeli oziroma jim ni bilo žal, da so nedolžnega obsodili. Prevzeti odgovornost za slabo dejanje je lahko zelo dramatična izkušnja, zato se temu izmikamo. Težko je javno priznati svoje zlobne načrte, zato so mnogi sposobni še naprej živeti v grehu, kajti spreobrnjenje bi na glavo obrnilo vse njihove načrte.
Korupcija je bistvo sodnih procesov. Uradi, sodišča, skupnosti, strukture moči, trpljenje mož in žena – do tega pride, ker manjkata solidarnost in pravičnost. Korupcija najlepše povzema vsa prizadevanje za izkazovanje moči. Veliki duhovniki in starešine so zmanipulirali množico, naj zahtevajo izpustitev Baraba, Jezusa pa dajo umoriti. Čim glasnejša bo množica, toliko bolj bo vodstvo prepričano, da ne obstaja kakšna druga pot. Kdor misli drugače, ga bo množica pomendrala. Tako deluje sleherna vlada: naščuva množico, da dela v njihovem interesu.
Solidarnost je del procesa, ki ga zagovarja samo peščica. Čutijo, da lahko do neke mere porazdelijo težo križa. Zavedajo se, da smo vsi na križevem potu. V bistvu se ne bo nič spremenilo, le lažje nam bo, ker se bomo zavedali, da križ ne nosimo sami.
Reši samega sebe. V tej situaciji smo, ko se sprašujemo, kaj smo naredili narobe, da je do tega prišlo. Morda bi morali res več časa posvetiti sebi in iskati pravo rešitev. Kako se boš sam odrešil? To je velika skušnjava, pred katero je bil tudi Jezus. Vedno smo pred vprašanji: Kaj ljudje pričakujejo? Kakšni so predsodki? Jezusa so sramotili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe!« Je v tem kakšen smisel? Ali živim zato, da drugim dokažem koliko zmorem? Se moram obnašati tako, da bodo drugi zadovoljni? Jezus se ni prepustil tej skušnjavi, ki se pojavi v življenju slehernega človeka. Tako kot Jezus, moram sprejeti vse, kar pride in to živeti do konca.
Zavrženost je pri mnogih situacija, ki je ne znajo premagati. Marsikdo se čuti zavrženega in zapuščenega celo od Boga. Pridejo trenutki, ko se res počutimo same, ko je vse odvisno od posameznika, kako se bo znašel. Jezus nam priporoča, da se v takih trenutkih prepustimo Očetu in mu popolnoma zaupamo. To je edini učinkovit prehod v zanesljivo, človeka vredno življenje.
Prepoznanje resničnosti ali sprijaznjenje z dejstvi? Kakšen se počasi prepozna in ugotovi, kam je v svojem življenju prispel. Tako kot stotnik, ki se je šele ob Jezusovi smrti ozrl na križ in prepoznal pravi Jezusov obraz. Globoko iz srca je privrel vzklik: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« Alternativa temu je sprijaznjenje z dejstvi, zavaliti k vhodu kamen in nehati razmišljati. Tako je storil Jožef iz Arimateje, ki je Jezusu posodil svoj novi grob. S tem svojim dejanjem je pokazal veliko poguma in tvegal, a na koncu zavalil velik kamen h grobu in odšel. Prepričan je bil, da je vsega konec in ne more pričakovati kakšne druge rešitve. Pri grobi je ostalo le nekaj žena, ki so imele še nekaj upanja, da se bo zgodil čudež.
Katera je naslednja postaja? Na veliki petek se je vse končalo in nastopila je noč. Toda Jezus nas vabi še naprej, na naslednjo postajo. Vsakdo se mora vprašati, ali se je njegovo življenje s to nočjo končalo, ali želi iti naprej. Za vsakega od nas ima Jezus še eno dodatno postajo, ki je bolj vesela: vstajenje in večno življenje.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas