Nismo ustvarjeni za smrt!
V težkih trenutkih smo pogostokrat tako zablokirani, da se ne nehamo prepričevati: »Nič se ne da narediti! Rojen sem pod nesrečno zvezdo, pa pika!« Simbolično se to začne z majhnim kamnom, ki si ga položimo na prsi in ta kamen se iz dneva v dan veča in postane ogromna skala, ki nas bo vsak čas zadušila. Za to stanje iščemo krivce vsepovsod, a krivi smo sami, ker smo se v določenem trenutku, ko je bila težava še zelo majhna, predali in naredili križ nad svojim življenjem. Radi bi pozabili, pretvarjamo se, da se bodo težave same po sebi odpravile, namesto da bi se soočili z njimi. Tako počasi, kamenenček za kamenčkom, ki si ga polagamo na prsi, svoje življenje spremenimo v grob. Grob simbolično predstavlja vse naše trenutke, ko ni zadovoljnega življenja, ko ugašamo in smo brez pravega upanja. In tako je naše življenje zelo hitro podobno žalni povorki.
Današnji evangelij nam je govoril, da se je Jezus zjokal pred grobom svojega prijatelja. Poklical ga je ven, kajti nismo ustvarjeni za smrt in naše zadnje bivališče ne sme biti grob, ampak nebesa. Naše življenje se konča v grobu samo takrat, ko nismo z Bogom. To je razumela tudi Lazarjeva sestra Marta, ki je karala Jezusa: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Res je, naše življenje postane grob, ko nehamo biti z Bogom. Ko smo daleč od Boga, naše življenje začne počasi ugašati. Zanimivo, da je današnji evangeljski odlomek vse do zaključka povezan s smrtjo in samo na koncu slišimo nekaj kratkih stavkov, ki so povezani z vstajenjem od mrtvih.
Vsakdo od nas je večkrat v podobni situaciji kot je bil Lazar, katerega ime pomeni »Bog pomaga«. Povzetek odlomka je v sporočilu Marte in Marije Jezusu: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan!« Lazar predstavlja vsakega od nas. Nas ima Jezus rad in vsakdo od nas je v določenem trenutku duhovno slaboten in bolan. Jezus se ne sprijazni z boleznijo, zato je prišel na svet, da nam to sporoči. Odpravil se je v Betanijo, ki v prevodu pomeni, »hiša trpljenja«. Ta naš svet, v katerem živimo, je v veliki meri hiša trpljenja in Jezus je prišel, da bi nas prebudil, da bi nam odprl pravo prihodnost.
Ko se odločiš, da boš drugega ozdravil, moraš sprejeti določeno žrtev. Kot pravi pregovor: Brez muke se še čevelj ne obuje. Učenci so bili najprej presenečeni, ko jim je Jezus rekel, da se hoče vrniti v Judejo. »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž je bil takoj navdušen: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Jezus je bil pripravljen umreti, samo da reši svojega prijatelja. Evangelist Janez bo malo kasneje zapisal Jezusovo prepričanje: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá svoje življenje za prijatelje.«
Vedeti moramo, da je bila obuditev Lazarja dodatni motiv, da se je judovski veliki zbor želel znebiti Jezusa in tudi Lazarja, kajti farizeji in judovski prvaki so videli v obujenem Lazarju veliko nevarnost, da jih bodo ljudje zapustili in se oklenili nove vere.
Kako se obnašamo pred odprtim grobom, pred trpljenjem in smrtjo? Vsakdo po svoje. Ko se vračamo s pokopališča je vsakdo prisiljen, da se sooči s svojo duhovno potjo, ki naj bi ga privedla do spreobrnjenja. Sam moraš v svojem trpljenju in zemeljskem odhajanju najti nek smisel.
Za Marto lahko rečemo, da veliko ve o smrti in vstajenju, a globoko v sebi ne veruje, da je Jezus sposoben spremeniti naše življenje. Marta večkrat reče: »Vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš … vem da bo brat vstal poslednji dan …« Vedeti in verovati sta dva različna glagola, ki nimata nič skupnega. Martina vera je bila povezana z nekim spoznanjem, morda je hodila v šolo in se je naučila nekaj bistvenih stvari o judovski veri, a ko je Jezus rekel, naj odmaknejo kamen od groba, ga je zaustavila: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Marta bo rabila še nekaj časa, da bo sposobna narediti prehod od »vem« do »verujem«, od »vedeti nekaj stvari o Bogu«, do »verovati v Boga s srcem«. Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala? … Vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.«
Grob je pogosto tudi kaj pritoževanja, ki spremeni naše življenje v pretakanje solz, v žalovanje brez konca in kraja. Nočemo se soočiti z resničnostjo. To se je dogajalo z Martino sestro Marijo, ki se je prepustila objokovanju svojega brata. Marijine solze so nalezljive in vodijo v osamo, zato je tudi njej bilo namenjeno Jezusovo srečanje. Marta je šla k njej in ji rekla: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Zapustila je svoj dom, kjer je žalovala in šla h grobu. Ne smemo se zapreti v svoj dom, sedeti na miru in pretakati solze, kajti dom se bo spremenil v kraj nenehnega pritoževanja in nezadovoljstva. Jezus nas vabi, da se napotimo k njemu in v njem najdemo novo upanje.
Jezus vrne življenje v truplo, ki je že začelo razpadati. Mi smo taki, ko smo padli tako nizko, da zase ne vidimo več nobenega upanja. Marsikdo si v takšni situaciji sam sodi in naredi samomor. Jezus odstrani kamen in nam vrne življenje. On odpre naše grobove, a sami moramo biti dovolj pogumni, da zapustimo grob in se soočimo z realnostjo. To se navadno ne zgodi tik-tak, ampak je potreben nek proces. Lazar je imel roke in noge povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Potrebno je bilo sodelovanje navzočih: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Morda smo tudi mi kdaj poklicani v vlogo mediacije, da sodelujemo pri reševanju določenega človeka. Na tak način smo tudi sami znamenje upanja za ljudi, ki so v takšni ali drugačni stiski. Z Jezusovo močjo smo tudi sami sposobni reševati brezupne situacije.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto A, 20. marca, 2026