Poglej, kaj se skriva onstran teme?
Večkrat se nam zgodi, da določenih stvari namerno nočemo videti. Morda se bojimo, da nam bo to, kar bomo videli zagrenilo življenje; lahko pa živimo v globokem prepričanju, da se bodo stvari same uredile. Lahko se zavedamo, da je naš odnos v krizi, a je že prepozno in se ne da nič več spremeniti. Predolgo smo si zatiskali oči pred različnimi oblikami nepravičnosti in dramatičnimi dogodki, ki smo jim priča in smo se tolažili, da nam ni treba sprejeti kakšne odgovornosti. Vedno so drugi krivi.
Slovenska izraza »videti« in »vedeti« sta si zelo blizu in se dopolnjujeta. Tako je tudi v grškem jeziku in zato nam je Sofoklejeva tragedija Kralj Ojdip blizu. V mestu Tebe je razsajala kuga in prebivalci so kralja Ojdipa prosili naj nekaj ukrene, da se bodo rešili te bolezni. Vsi so videli v svojem kralju rešitelja, a niso vedeli, da je ravno zaradi njega nastopila kuga. Ojdip namreč ni mogel sprejeti, da je bil kralj Laos, ki ga je Ojdip ubil, njegov oče in da je Jokasta, s katero se je poročil, v resnici bila njegova mati. Slepi Tirezij je Ojdipu povedal to življenjsko zgodbo in ga s tem opomnil, naj se sooči z resnico. Čeprav je bil Tirezij slep, je bil edini, ki je razumel, kaj se v resnici dogaja.
Videti, kakšne so stvari v resnici, je velika odgovornost, kajti resnica vedno potegne za seboj določene posledice. Nič velikega se ne zgodi od danes do jutri. Priznati si moramo, da smo tudi mi velikokrat slepi. Zato nas Jezus vabi na duhovno pot in nam hoče pomagati, da bi spregledali, da bi videli bolje kot vidimo sedaj, da bi bolje poznali sebe in se v svoji globini srečali z Bogom.
Ko smo v temi, ko smo globoko zašli, nas Jezus dohiti. On noče uničiti noči, ampak hoče biti naš spremljevalec. Zlo bo namreč vedno del človeške zgodovine, toda ravno sredi zla nastopi Bog s svojo močjo in spremeni našo temno stran življenja v zgodbo o odrešenju.
Ko so učenci videli slepega od rojstva, so Jezusa vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši?« Jezus jim je odgovoril: »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.« Vsakokrat, ko nam Jezus očisti naš pogled, da lahko varno gremo naprej po poti, pride do novega stvarjenja. Blato in slina sta znamenje Božje ljubezni, kajti Bog je ustvaril človeka iz prsti zemlje in potem vdihnil vanj svojega duha. Zato so že prve krščanske skupnosti videle pri ozdravljenju tega slepega od rojstva zakrament krsta. Pot tega slepega je podobna poti vsakega človeka, ki se z vero bliža Bogu in s krstom prejme novo življenje.
Jezus je slepemu rekel naj gre in se umije v vodnjaku Siloa, kar pomeni Poslani. Vemo, da je bil Jezus prvi poslani od Očeta. Slepi od rojstva je bil poslan, da se potopi v Jezusa in se tako ponovno rodi. To se je zgodilo z vsakim od nas, pa čeprav danes krščujemo drugače kot je to bilo v Jezusovem času, ko so pripravnika za krst dobesedno potopili v vodo in je s tem prejel novo življenje. Kdor se sreča z Jezusom, mu izroči svoje staro telo, da lahko prejme novo. Zato nam je s krstom izbrisan izvirni greh in vsi drugi grehi.
Nič se ne zgodi v trenutku: slepi ni avtomatsko ozdravel, ampak se je moral prepusti procesu ozdravljenja. Evangelist Janez se je zelo potrudil, da nam je detajlno opisal pot, kako je slepi korak za korakom spoznaval Jezusa.
Na začetku je ozdravljeni v Jezusu videl le človeka z imenom Jezus: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato …« Farizeji so ga še naprej spraševali: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Prerok je.« Ozdravljeni se je zavedal, da kaj takega ne more narediti navaden smrtnik. Ko so ga vrgli iz sinagoge, ga je Jezus ponovno srečal in mu rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.
Res je, da smo s krstom sposobni videti bolj, a hkrati je tudi res, da se je pred Jezusom treba odločiti, na kateri strani želimo biti. Zgodi se nam, da ne moremo svoje stare ideje in prepričanja zamenjati z novimi in si zato raje zatiskamo oči pred resnico. Želimo biti slepi, ko se stvari ne zgodijo tako, ko smo pričakovali. Tako kot farizeji in pismouki ne bi radi spremenili svoje prepričanje o Bogu, se tudi sami premikamo znotraj ograje, ki smo si jih sami ustvarili. Kakšen se tudi boji gledati na polno zaradi strahu, ker ne bi rad spremenil svoj način življenja. Videti zato pomeni, zapustiti svoje fantazije in se pustiti preoblikovati. Starši tega slepega se čutijo do neke mere krive in nočejo pričati za resnico, ki se je zgodila. Bojijo se, da bodo izgubili privilegije, ki so jih bili deležni v sinagogi. Ko sprejmemo realnost takšno kot je, ko smo pripravljeni sprejeti Jezusa takšnega kot je, postanemo pravi pričevalci. To pa pomeni, da slej ko prej prideš v spor z drugače mislečimi, največkrat z večino.
Slepi, ki ga je Jezus ozdravil, je videl, kako stvari stojijo in je bil pripravljen plačati svojo ceno za razodetje resnice. Postal je pričevalec in zato so ga vrgli iz sinagoge. Vsak Jezus učenec se mora zavedati, da bo pri svojem delu deležen zavračanja, nerazumevanja in ponižanja. Kdor se odloči za Jezusa, je pripravljen to plačati.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas