Končno se zavedam, kaj hočem!
Današnja Božja beseda je povezana z vodo, ki je naš vsakodnevni spremljevalec. Na potovanju lahko pogrešamo marsikakšno stvar, voda pa mora biti vedno pri roki. Voda je do neke mere sodobna moda: skupaj z mobilnim telefonom, ki ga imaš vedno na dosegu roke, v nahrbtniku ne sme manjkati steklenica z vodo. Zgodi se celo, da je ta steklenička nekaj posebnega, povezana z našo identiteto, zato je na njej napisano naše ime. To je lahko lepa simbolika našega življenja, naše duhovne rasti. Zaustavimo se sedaj ob Samarijanki iz današnjega evangelija.
Kaj je ta žena najbolj potrebovala? To je zelo nezadovoljna ženska, ki se je morda na trenutke zavedala, da je svojo srečo, potrebo po sprejetosti in žejo po ljubezni, iskala na napačni poti. Evangeljski odlomek nam razkriva zgodbo o dvorjenju, kajti Jezus se je tej ženi razodel kot pravi zaročenec, ki ga je vse življenje iskala.
Vse se dogaja ob vodnjaku, ki je bil stična točka, kjer so se ljudje vsak dan zbirali in tam so se sprejemale tudi ponudbe, kdo se bo s kom poročil. Kdor pride k vodnjaku v največji vročini je verjetno prepričan, da ne bo srečal nikogar. Ta žena ni hotela srečati nikogar, sicer se ne bi odločila, da bo težko amforo nosila v največji vročini in ko se bo vrnila domov bo voda že izgubila vso svojo svežino.
Jezus se je ustavil pri vodnjaku okrog šeste ure, torej opoldne, ko ni samo najbolj vroče, ampak tudi največ svetlobe, ko je vse najbolj vidno, da nas močna svetloba malo zaslepi. To je bila primerna ura, da se bo Jezus razodel tej ženi, da si bo upala pogledati globoko v svoje srce. Da bi se lahko srečal s to ženo, se je Jezus naredil majhnega, odvisnega človeka, ki nekaj potrebuje. Da bi se lahko dotaknil njenega srca je moral pokazati, da jo potrebuje, da ona lahko poteši njegovo žejo. Taktično se je odločil, da ženo ne sme prestrašiti, zato je izrazil svojo potrebo: »Daj mi piti!« Žena je začutila, da je v prednosti, zato se je pogumno spustila v dialog s tem neznancem: »Ta trenutek sem močnejša od tebe. Potrebuješ me!«
Spomnimo se, da je Jezus na križu izrekel iste besede: »Žejen sem!« Jezusa je žejalo po odrešenju te žene. Vsi mi nosimo v sebi to žejo po odrešenju, po večnem življenju. V globini našega srca je tak vodnjak, ki je zelo globoko in sami nismo sposobni, da bi potegnili iz njega živo vodo, ki daje polnost našemu življenju.
Jezus je izzval Samarijanko in sam začel pripovedovati njeno zgodbo, vendar ne zato, da bo kritiziral njeno življenje, ampak z namenom, da jo spodbudi, da se sama razkrije takšna kot je v resnici. Zato ji Jezus pomaga odkriti, kje je njena najgloblja prizadetost: »Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«
Zgodba te žene je precej komplicirana in to je verjetno glavni razlog, zakaj je prišla k vodnjaku opoldne. Ni želela slišati pripomb drugih žensk glede svojega zgrešenega življenja. Poročena je bila s petimi moškimi in ta, s katerim je živela, ni bil njen mož. Število šest ni popolno in potrebuje dodatek, da bo popolno. Tej ženi manjka sedmi mož, človek, ki bo uresničil njeno potrebo po ljubezni. In tako se Jezus ob vodnjaku izkaže kot sedmi mož, kot pravi zaročenec. Jezus je tisti, ki daje našemu življenju pravo kvaliteto, polnost življenja.
Ko je Samarijanka odkrila, da jo je Jezus razkril, je hitro spremenila temo pogovora. Naenkrat so bila v ospredju teološka vprašanja: »Vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« To je bil najboljši način obrambe. V našem življenju ni nič drugače: ko nas Jezus povabi, da se poglobimo v svojo notranjost, da se bolje prepoznamo, spremenimo temo pogovora, samo da bi se oddaljili od srečanja z Jezusom. Žena prizna, da hrepeni po odrešeniku in Jezus se ji razodene kot tisti, po katerem hrepeni: »Jaz sem, ki govorim s teboj!« Hotel ji je povedati: »Jaz sem tukaj zate. Pri vodnjaku sem se ustavil, da bi se srečal s teboj!«
Zaključek današnjega evangelija nam dovolj jasno pove, da se je žena zaljubila v Jezusa. Amforo pusti pri vodnjaku in teče v mesto, da bo vsem povedala, kar je doživela, kako je odkrila ljubezen. Ko si srečen, želiš svojo srečo deliti z drugimi. Ljubezen nas usposobi, da smo sposobni oznanjati veselo novico o našem odrešenju. Amfora je njena preteklost, ne potrebuje je več. Ko jo je imela doma, jo je vedno spominjala na to, kar ji je manjkalo, na ljubezen, ki jo je pogrešala. Sedaj je bila sposobna to težo svoje preteklosti pustiti pri Jezusovih nogah. Svojo preteklost je izročila njemu. Samo tako je postala bolj poskočna za oznanjevanje evangelija.
Ljubezen nas naredi za misijonarje. Ko poslušamo misijonarje in pričevalce, takoj odkrijemo, kdo govori iz srca in kdo poveličuje samega sebe. Samo kdor se čuti ljubljenega v vsej svoji revščini in ranah, je sposoben oznanjati, da je Jezus naša rešitev, on lahko ozdravi naše najgloblje rane.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas
Leto A, 6. marca, 2026