Jutri grem na svoje!
Življenje nas nenehno sili, da neprestano kaj zapuščamo, se poslavljamo in se oklepamo nečesa novega. Zdi se nam, da smo stalno na potovanju. To se je začelo že z našim začetkom, ko smo izšli iz varnega zavetja maternice. V naši naravi je, da moramo ven, da ne smemo biti zaprti znotraj nečesa, na kar smo se navadili. Ko se odločimo, da ostanemo, ko nočemo zapustiti svojega gnezda in se podati v svet, smo se odločili za smrt.
Naše življenje je podobno izhodu, zapuščanju vsega, na kar smo se navadili. Pravo življenje se začne, ko se, tako kot Abraham, odločimo, da zapustimo domačo hišo, očeta in mamo, kraj, kjer smo se prijetno počutili, a to ni naš pravi dom. Očetova hiša je tista, kjer smo živeli do sedaj, postala je naša preteklost. Če ostanemo povezani z njo, ne bomo imeli prave prihodnosti. Abraham je dobil poziv, naj zapusti svojo deželo, svoje zveze, vse, kar je bilo dobro in ga je ščitilo in hkrati zvezalo, da bo treba presekati vezi in oditi v svet. Abraham je dobil naročilo naj gre, ne da bi vedel, kam mora iti in kaj ga čaka na poti. Njegova prihodnost se mu bo razkrivala korak za korakom. Kdor misli, da bo na začetku svoje poti vedel, kaj ga v življenju čaka, ne bo zapustil svojega doma in bo ostal v preteklosti.
Prvi, ki je zapustil Očetovo hišo in se podal na svoj eksodus, je bil Jezus. On je romar, ki stalno zapušča samega sebe. Tak je postal, ker se je odločil, da bo vedno z nami, kamor koli se bomo porazgubili. Tako bo do konca časov, do konca sveta. Evangelist Matej nam je danes razkril Jezusov novi izhod, njegovo zaključno spremembo, ki ga bo vodila v mesto Jeruzalem, kjer ga bodo križali. Ko bolj natančno spremljamo ta del njegovega življenja, nam je hitro jasno, kako je njegov izhod podoben darovanju. Jezus gre v Jeruzalem, da bi se dokončno razdal za nas.
Potovanje je navadno dolgo in med potjo slišimo različne glasove, se srečamo z različnimi ljudmi, opazimo razna znamenja in usmeritve. Vse to moramo sprejeti, o tem razmišljati in priti do prave odločitve, kajti vse je povezano z ljubeznijo. Kdor ljubi, se srečuje z raznimi ovirami in večkrat zaide. Abraham se je zato podal na pot z vero in zaupanjem v Boga, ki ga je poslal na to pot. Jezus se je pogovarjal z dvema prijateljema. Nebeški Oče nas vabi, da na svoji poti poslušamo njegovega Sina Jezusa.
Ko se je Jezus odločil za svojo zadnjo pot v Jeruzalem, ga je Oče opozoril na bistvene stvari, da ne bi zgrešil. Vse se je dogajalo na gori, ki je za verne Izraelce predstavljala kraj Božje navzočnosti. Gora Sinaj je bila za njih sveta gora, ki simbolično predstavlja kraj molitve. Na gori se je Jezus soočal z osebnostmi iz Svetega pisma: Mojzes in Elija predstavljata starozavezno zakonodajo in preroke. Mojzes in Elija sta za izraelsko tradicijo dve osebi, katerih vrnitev bo pomenila nastop odrešenika. Za izbrane učence, ki so bili na gori, je bilo to jasno znamenje, da je Jezus pravi odrešenik.
Preden se je napotil v Jeruzalem je Jezus zapustil samega sebe, razodel se je kot poveličani Gospod. Učencem se je dal spoznati drugačen, ko so ga poznali. To je bil predokus vstajenja. Peter je to začutil, zato je hotel Jezusa zadržati, se ga okleniti, ga narediti za svojega, v skladu s svojimi potrebami. Bog pa ne dovoli, da bi ga zaprli v svoje miselne okvirje. Če bi se to zgodilo, bi postal naš malik, podoba, ki smo si jo sami ustvarili.
Na gori se je Jezus razodel kot tisti, ki osvobaja človeštvo iz suženjstva in mu podarja resnično svobodo. Tak je bil izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Tokrat je Jezus pokazal na drugi izhod, izhod iz suženjstva smrti in prehod v območje večnosti. Tako kot Abraham ni poznal cilja svojega potovanja tudi izraelski narod ni poznal cilja svojega potovanja. Na gori je bil oblak. Tudi Izraelci so na poti v obljubljeno deželo podnevi sledili oblaku, ki jim je kazal pot. Ta oblak, ki so ga izbrani apostoli videli na gori, predstavlja varnost in hkrati Božjo skrivnost, v katero moramo verovati in zaupati na svoji poti. Kdor ne upa tvegati, ta ne bo hodil po poti v svobodo, ostal bo doma, oklepal se bo preteklosti in bo brez prave prihodnosti.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas