Pokaži, koliko si vreden!
Današnjo Božjo besedo je sveti Avguštin povzel takole: »Če bi bili sposobni ne grešiti in bi nam uspelo znebiti se vseh grešnih skušnjav s svojo lastno voljo, ne bi imeli nobenega interesa Boga prositi, naj nas obvaruje skušnjav.« Idealno življenje se dogaja samo v pravljicah, resnično življenje pa je daleč od popolnosti. Zato vedno iščemo osebo, ki bi nas imela rada takšne kot smo in bi nam pomagala, da ne bi grešili. Ta oseba noče biti naš nadomestek, ampak nas budno spremlja, se razdaja in nam v pravem trenutke daje prave nasvete. Mama skrbi za otroka, da dobi pravo prehrano, ki jo potrebujemo za svojo rast. Oče se trudi, da bi se otrok s pravo disciplino in delovnimi navadami pripravil na samostojno življenje.
Zaustavimo se ob današnjem prvem berilu: ob stvarjenju se Bog razodene kot oseba, ki nam hoče dobro. Ni nam samo podaril življenja, ampak je stopil z nami v prijateljski odnos. Rajski vrt je simbol medsebojnih odnosov med Bogom in človeštvom. V tem vrtu so postavljene zakonitosti, ki so v prid človeku, da bi bil srečen in vsestransko zadovoljen. Do težav pride, ko svojo pozornost usmerjamo v to, kar nam manjka. To, kar nam manjka postavimo na prvo mesto in tako postane najpomembnejša stvar.
Bog je ustvaril rajski vrt z neštetimi drevesi, ki imajo čudovite sadeže, ki so prijetni za pogled in slastni za jed, kača pa je usmerila svojo pozornost na drevo sredi vrta, ki je edino imelo neužitne sadeže. Boga je naredila za nekoga, ki nam hoče nekaj ukrasti: na belem listu opazimo eno črno piko in postanemo tako pikolovski, da vidimo samo to piko, lepoto belega lista pa več ne vidimo.
Kako deluje skušnjava? Ko stopimo v dialog s skušnjavo, kar se pogosto spremeni v pogovor s samim seboj, so naenkrat v ospredju samo stvari, s katerimi nismo zadovoljni. In naenkrat se nam zdi, da je v našem življenju vse narobe. S skušnjavo ne smeš stopati v dialog in najboljši način je, da se odpoveš takšnemu razmišljanju.
Kako je kača, ki predstavlja hudobnega duha, začela pogovor z Evo? »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« Eva je naredila usodno napako, da se je spustila v pogovor s skušnjavcem: »Od sadu drevja v vrtu jeva, le z drevesa sredi vrta,« je rekel Bog, »ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!« V resnici je Bog rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej!« Če smo bolj natančni je Bog dal to zapoved, ko Eve še ni bilo. Morda nas avtor besedila hoče opozoriti, da moramo biti pozorni, kako razmišljamo o stvareh, ki jih ne poznamo dobro, o katerih smo samo slišali, kajti hudič ima največjo moč v stvareh, ki jih ne poznamo dobro, za katere smo samo slišali govoriti. Pri stvareh, ki jih slišimo, moramo biti zelo previdni. Treba je iti na kraj dogodka in se prepričati, kaj se je v resnici zgodilo.
Bog je opozoril Adama, da v vrtu obstaja nekaj, kar ni dobro za človeka in se naj tega drevesa izogiba. Adam pa se je hotel postaviti na mesto Boga, kot se otrok hoče postaviti na mesto mame in se odloči po svoje, ne da bi bil sposoben ločiti, kaj je zanj dobro in kaj škodljivo. Ko človek greši, odkrije svoje meje. Adam in Eva spoznata, da sta naga, da sta ranljiva, da nista popolna. Z grehom se zmanjša zaupanje v Boga in zato se Adam in Eva skrivata. Sramujeta se drug drugega in se pokrijeta s figovimi listi. Bojita se, da bi kdo izkoristil njuno ranljivost. Ko se začnemo v svojem odnosu skrivati je to jasen znak, da ta odnos ni več pravi, da bo treba nekaj popraviti.
Priznati si moramo, da smo v resnici vsak dan na preizkušnji. Način, kako se soočamo z izzivi, odločitvami in težavami, nas razkriva in govori o naši kvaliteti. Noben človek se ne more temu izogniti in zato se je tudi Jezus moral spopasti s skušnjavami. Po krstu ga je Duh vodil v puščavo, ki predstavlja ostrino in nevarnost, na katero se moraš odzvati. Jezus se mora odločiti, kaj bi rad bil, še prav posebej glede svoje podobe Odrešenika. Z reševanjem skušnjav si bo zgradil svojo identiteto. Pogostokrat smo postavljeni pred preizkušnjo, da moramo pokazati iz kakšnega testa smo. Vsaka skušnjava nas zato izziva in mi se spustimo v dialog, kar je nespamet in zato sledi poraz. Jezus se ni spustil v dialog s skušnjavcem.
Prva skušnjava je povezana s tvojo sposobnostjo: po štiridesetih dneh si lačen. Nihče te ne vidi, zato jej! Poskrbi zase. Pokaži se, da si sposoben spremeniti kamen v kruh! Jezus je bil to sposoben narediti, a se je odločil, da bo svojo moč preusmeril v služenje drugim. Zato se je odpovedal logiki privilegija! Najprej naj jedo drugi in šele potem bom sam jedel!
Druga skušnjava je povezana z zaupanjem v prave odnose: »Vrzi se dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus se zaveda, da ga ima Oče neskončno rad, zato noče preizkušati njegove ljubezni. Če bi to storil, bi pomenilo, da ni dovolj zaupal. Jezus ni razvajen otrok, on zaupa in to mu je dovolj.
Tretja skušnjava je povezana s kompromisi. Večkrat se tolažimo, da enkrat ni noben krat in se prepustimo skušnjavi. »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš!« Motiv je mikaven, zato marsikdo nasede. Hudič gleda le končni rezultat: ko to storiš, boš pa moj! Ne boš se me mogel znebiti. Jezus je to zaslutil, zato je energično odgovoril: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!«
Jezus se je odločil za logiko križa, logiko trpljenja, bolečine, ponižanja. Samo tako bo lahko odrešil ta svet. Kdor hoče biti njegov učenec, se mora oprijeti logike evangelija. Jezusov boj v puščavi je tudi naš boj. Če se oklepamo Jezusa in se ne spuščamo v dialog s skušnjavcem bomo tudi mi zmagovali.
Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas