Starši pred svojimi otroki: Kako?
»Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbeži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril!« Ne vem, kako se je počutil Jožef, ko se je prebudil in ni vedel, ali so bile sanje neka blodnja ali jasno sporočilo, kaj naj naredi. Marsikateri oče bi se počutil kot izgubljen, ko bi imel neko slutnjo ali vizijo, kaj se lahko zgodi z njegovim otrokom, če ne bo takoj ukrepal. Če delamo bolj natančno analizo, kakšni so sodobni starši, predvsem očetje, smo lahko zelo zbegani. Eni bi radi svoje otroke imeli na kratko, drugi pustijo, da si otrok privošči vse, češ, saj bo prišel čas, ko se bo zresnil. Obstajajo pa tudi taki, ki si vzamejo čas, otroka opazujejo, ga poslušajo in skušajo odkriti, kje so njegove prednosti, kako bo lahko v življenju najbolj zadovoljen. Skratka, lahko rečemo, da danes biti starš ni lahko.
Kdo lahko reče, da je zares sposoben zapusti samega sebe in se skoncentrirati na osebo, o kateri ne ve, kakšno prihodnost ima sin ali hči! Starš postaneš, ko si sposoben svoje življenje darovati za nekoga, ne da bi ga podredil svojim načrtom. Takšna je prava zastonjska ljubezen. Starš ne postaneš, ko je otrok spočet, ampak ko si sposoben zanj dati življenje, ko otroku dovoliš, da lahko gre po svoji poti, ki največkrat ni takšna, kot si si jo ti predstavljal. Starš nisi, ko se trudiš, da bi otroci bili fotokopija tebe in ne odnehaš s svojim »Tako bo in nič drugače!«, dokler ne dosežeš svojega cilja. Tako kot Marija, mora biti vsak starš pripravljen sprejeti meč, tisti meč, ki preseka vrv, s katero je otrok povezan s starši. Dokler starš otroku ne dovoli, da se oddalji in začne živeti po svoje, otrok ne bo sposoben uresničiti svoje življenje in živeti v skladu s poslanstvom, ki mu ga je Bog zaupal.
Sodobno kulturo lahko označimo s krizo očetovstva. Ni več pravih očetov, ki bi bili sposobni umreti za svojega otroka. Če se oče oklepa svoje mladostniške vizije, je podoben kralju Laju, ki Ojdipa ni sprejel za svojega sina in je otrok bil prepuščen cesti. Danes je vedno več očetov, ki so celo svoje življenje najstniki: niso sposobni darovati svoje življenje za nekoga, ker se bojijo za svoje življenje. Otrok je njihova trofeja in nič drugega.
Evangeliji nam dajejo za zgled Jožefa, ki ima edino željo, da otroka obvaruje pred različnimi vsiljivci, ki hočejo otroka uničiti. Matej nam je v nekaj kratkih stavkih predstavil Jožefa s tremi Božjimi klici v sanjah. Jožef vedno posluša Boga in otroka ne jemlje kot nekaj, kar mu pripada, ampak kot Božji dar, ki ga je prejel v oskrbo. Jožef je tako osredotočen na Božji glas, da ne spregovori nobene besede, on samo posluša in naredi, kar mu je zapovedano. Vstane sredi noče, se sooči z otrokovo prihodnostjo, in naredi vse, da bi otroka zavaroval.
Vsaka prihodnost je podobna veliki skrivnosti, ker nikoli ne veš, kako bo potekalo tvoje življenje in življenje tvojih bližnjih. Zato si v pravem pomenu besede starš, ko nič več ne računaš, ampak narediš to, kar si v danih okoliščinah sposoben narediti. Šele, ko si to sposoben, tvoje življenje dobi pravo polnost in si zadovoljen. Jožef ni niti slutil, kako se bo zaključilo Jezusovo otroštvo in ni imel prave ideje, kaj družino čaka na begu v Egipt. Odrešenik, ki se je rodil, je bil popolnoma prepuščen v njegove roke in ta otrok bo v vsej svoji ponižnosti in ljubezni, tudi z Jožefovo ljubeznijo, sposoben umreti za vse človeštvo in ga odrešiti.
Evangelist Matej nam predstavi Jožefa kot človeka, ki se boji: ko se sveta družina vrača iz Egipta v domači Nazaret, je Jožef zelo zaskrbljen, kajti Heroda je nasledil njegov sin, ki v Jezusu ravno tako vidi svojega tekmeca. Tudi v tem primeru velja pregovor, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Moč, tekmovalnost in tiranija se po navadi širita iz roda v rod. Jožef ni bil kak nevednež in tudi ne idealist, zato se je resno vprašal, kaj naj naredi za varnost otroka in družine. Samo dialog in zaupanje v Boga mu pomagata najti pravi odgovor in sprejeti dobro odločitev.
Jožef nam je zgled pravega, odgovornega očeta, kralj Herod pa predstavlja človeka, ki kljub svoji starosti še ni odrasel. Herod išče način, kako bo otroka uničil, ker v otroku vidi svojega tekmeca, osebo, ki mu bo odvzela moč in položaj, ki si ga je z mečem in nasiljem zagotovil. Herod vidi samo sebe in svojo moč.
V sodobni družbi si ravno tako stojita nasproti lik Jožefa in lik Heroda: vsi smo namreč priče različnih oblik očetovstva. Veliko vprašanje je, katera od teh dveh oblik bo zmagala. Zato je zelo pomembno za kakšno obliko političnega, kulturnega in krščanskega življenja se bomo odločili: za odraslo, odgovorno očetovstvo, ki ga predstavlja sveti Jožef, ali za moč in izsiljevanje, ki ga predstavlja Herod. Vsaka družina mora najti svoj odgovor.
Župnik Branko Balažic SDB
Božični čas Leto A