NENAVADEN PRIMER BREZGLAVEGA PIANISTA (Cuca Canals)

Recenziral: David Tomažin, mag. prof. filozofije in zgodovine

……………

Kristjani se Nietzscheja radi ustrašimo ali pa ga spregledamo, žal na našo škodo. Nietzsche se je namreč pri svojem očetu, ki je bil protestantski pastor, že zgodaj priučil čuta za nadnaravno in višje. Celo tako je bil zagnan v veri, da so ga prijatelji klicali “Mali pastor” (der kleine Pastor).

Cuca Canals si ga z dobrim razlogom sposodi kot lik v njeni knjižni serijo Filo&Zofija. V knjigi “Nenavaden primer brezglavega pianista”, v kateri zgodbo pripoveduje “Fredi Nietzsche”, mladi misleci, ki zagovarjajo vrednote miru, diskusije in poslušanja drug drugega, raziskuje serijo umorov, ki jih druži skupna glasbena nit - Nietzsche je bil namreč strasten igralec klavirja in skladatelj.

Knjiga je primerna za mičkeno odraslejše otroke, ki jih razmišljanje ter branje veselita, saj govori o družbi sirot (torej o otrocih brez staršev, ki pa jih vodi Sofija Hipatija - sofija pomeni modrost, filo pa ljubezen: zato so otroci agenti Filo&Zofije (ljubezni in modrosti)). Knjiga je otroku lahko v uteho, saj težka eksistencialna vprašanja odpira ter obravnava na izjemno pozitiven in konstruktiven način. Fredi svojo izjemno travmo izgube staršev prebrodi s prijatelji in možnostjo razpravljanja o svojih težavah in bolečinah. Namesto tiščanja v sebi avtorica pomaga otrokom-bralcem razrešiti marsikakšno bolečino ali skrb prek razmišljanj, ki jih potisne v usta glavnih likov.

Vsaka knjiga ima svojega junaka in v tej je junak Nietzsche, ki se ga danes velikokrat zanemari. Kot človeka so ga njegovi bližnji imeli izjemno radi, še posebej otroci. Zaradi njegovih brutalnih glavobolov (tako kot njegov oče, tako sklepamo, je imel degenerativno možgansko bolezen) je veliko hodil na sprehode in tam mlel svoje misli, ki jih je zaradi bolečin zapisoval v kratkih zapisih (t. i. aforizmi). Njegov način razmišljanja je tudi upodobljen v knjigi kot dolgo premljevanje, ki kar eksplodira v pomembnih idejah prav pred najpomembnejšimi trenutki.

Knjigo toplo priporočam v branje vsem otrokom, četudi še nikoli slišali za filozofijo, saj se jim te ni potrebno brati, hkrati pa morajo vedeti, da v njej lahko postanejo boljši ljudje, se prek nje naučijo diskutirati in prisluhniti drugačnim idejam namesto izbiranja alternativnih povračilnih ukrepov proti ljudem, s katerimi se ne strinjajo. S priporočilom te knjige jim boste starši naredili uslugo, saj jih boste potisnili v smer filozofskega načina bivanja, ki konec koncev temelji na ljubezni in (iskanju) modrosti. Filozofija namreč ni samo razmišljanje, je tudi praksa - to udejanjajo otroci knjige, ki s svojo “filozofskostjo” pomagajo svetu na boljše. Sveta niso prejeli ravno najbolje. So ga pa zaradi svoje nesebične ljubezni in preobilja hvaležnosti zapustili boljšega kot so ga prejeli.