»Rak je eden najlepših in najbolj usmiljenih dogodkov v mojem življenju. Preobrnil je moje življenje na glavo, me prebudil iz globoke duhovne mlačnosti in me rešil pred gotovo pogubo. Nikoli nisem bila srečnejša, mirnejša in bolj izpolnjena. Mir se je vrnil, kakršen koli strah je enkrat za vselej minil. Smrtonosna diagnoza mi je vrnila življenje. Svet je dobil barve, moč, globino, vonj in smisel. V trenutku soočenja z zahrbtno boleznijo in na poti zahtevnega zdravljenja sem srečala njega. Vse je postalo drugače, vsak trenutek je postal blagoslovljen.«

Te vrstice, ki jih je Tea Perović zapisala v svoji knjigi Ustvarjene smo za nebesa, bi lahko povzela njeno pot od diagnoze metastatskega raka do ozdravitve, ki je medicini in človeški logiki nerazložljiva. Ne gre za čudežno ozdravitev telesa, temveč za ozdravitev duha z močjo vere. Kot mati štirih deklic pojasnjuje na več mestih v svoji knjigi, je bila maligna bolezen, ki so ji jo diagnosticirali marca 2022, zanjo »sprožilec« za srečanje z živim Bogom. Zato njena knjiga ni le »knjiga o hudi bolezni«, temveč predvsem pričevanje o Bogu, ki je – spet v nasprotju s človeško logiko – poveličan tudi skozi hudo bolezen in trpljenje.

»Ne vem natančno, kdaj bo moj konec, a vidim ga pred sabo«

Jedro pričevanja, ki si ga je drznila predstaviti v svoji knjigi, je premagovanje dveh strahov. Prvi strah je univerzalen – strah pred smrtjo in negotovost, ki sledi potem. »Ko sem prvič slišala za svojo diagnozo, se mi je porodila misel: ‘Tukaj sem, umiram, ne vem natančno, kdaj bo moj konec, a vidim ga pred sabo.’ Toda strah pred smrtjo je dejansko izginil že prvi dan moje diagnoze. Takrat sem se predala Bogu,« je dejala Tea. V pogovoru ta prvi korak izročitve življenja v Božje roke primerja s trenutkom v evangeliju, v katerem Jezus pokliče apostole, naj mu sledijo, a naj mu sledijo brez zadržkov in pustijo za seboj vse, kar so imeli.

»Verjamem, da lahko Bog vse nadomesti«

Drugi strah na križišču neozdravljive bolezni pa je bilo treba premagati postopoma. To je strah, ki pravzaprav pripada naravnemu materinskemu nagonu in išče odgovor na vprašanje, kaj bi se zgodilo z otroki, če bi jutri zapustila ta svet. »Takoj ko sem pomislila na svoje otroke, sem se vsakič sesula, v smislu strahu pred ločitvijo. Nič me ni moglo rešiti, nič me ni moglo zares spodbuditi ob tem spoznanju.

Postopoma sem začela čutiti, da me Bog kliče k rasti. Začela sem vsak dan hoditi k maši, redno brati Sveto pismo … To so bila duhovna orodja, ki so me začela spreminjati od znotraj, in v tem procesu sem dejansko prišla do spoznanja, da moji otroci niso samo moji otroci. Spoznala sem, da mi je te štiri deklice pravzaprav dal Bog. Odločil je, da jih bom imela. In če sem mu že zaupala svoje življenje, sem spoznala, da bo skrbel tudi za moje hčere, ko me ne bo več,« pojasnjuje Tea in dodaja: »Moj prejšnji strah, navezanost na družino, je bil deloma stvar ponosa in celo sebičnosti, saj sem dejansko verjela, da se bo s koncem mojega življenja končalo tudi življenje mojih hčera. Zdaj sem popolnoma prepričana, da bo Božja previdnost našla pot. Verjamem, da Bogu uspe vse nadomestiti. Navsezadnje, kako sem lahko prepričana, da bo vse v redu, tudi če ostanem s hčerkami v tem zemeljskem življenju? Koliko staršev je s svojimi otroki in še vedno tavajo? Koliko staršev trpi zaradi tega in ne morejo v resnici ničesar storiti?«

»Mama, kdo je tista teta?«

Bolezen, ugotavlja, ji je pokazala tudi novo pot do materinstva in družinskega življenja. »Ko se ozrem nazaj, vidim, da sem bila v življenju pravzaprav karieristka. Imela sem svoje podjetje, bila sem ‘sam svoj šef’ in sem uživala v delu od jutra do večera. A vse to je bilo nezdružljivo z družinskim življenjem, kar je meni in možu postalo jasno šele, ko sva dobila prvega otroka. Sprva sem se počutila krivo zaradi nezdružljivosti dela in družine, a s prvim otrokom je še vedno vse potekalo dobro. Ko je prišel drugi otrok, mi je postalo jasno, da je materinstvo in delo težko uskladiti. In kot klofuta v obraz so mi nekega dne padle hčerkine besede: ‘Mama, kdo je tista teta?’, ko je pred našo cerkvijo Matere slobode [v župniji sv. Duha na Jarunu] zagledala sliko Usmiljenega Jezusa. Čutila sem, da mi je katastrofalno spodletelo.«

Sprejemanje žrtev namesto užitka

Pisanje knjige Ustvarjene smo za nebesa je bil nekakšen duhovni projekt. Začetna ideja je bila, da bi bila knjiga »duhovna oporoka«, »mini dnevnik«, ki ga bo Tea Perović zapustila svojim hčeram. »Nisem želela, da bi mojim hčeram nekega dne kdo rekel: ‘No, kar je tvoja mama prestala, je bilo težko, tako in drugače’, nisem želela, da bi se komu smilile zaradi moje bolezni. Želela sem jim prenesti svoja občutja, to, kar zdaj čutim v sebi, in seveda sem jim želela pokazati svojo duhovno pot, jim zapustiti pot, ki ji lahko sledijo. Za seboj pustimo nekaj duhovnega, seme, iz katerega lahko naši otroci gradijo svoje življenje. Da bodo, ko se v življenju kaj zgodi, znali prevzeti odgovornost. Da ne bodo odgovornosti prelagali na druge.« To so mi uspeli vcepiti moji starši: ne sprejemajmo modelov, ki jih ponuja svet, pot udobja, pot, ki ne pozna žrtvovanja, sloganov, kot je ‘moraš biti srečen’.«

Odpiranje svojega življenja drugim

Pustiti za seboj »zapuščino« v obliki pričevanja o duhovni ozdravitvi v hudi bolezni se je zdelo veliko in zadostno dejanje. Še posebej v času, ko mnogi starši svojim otrokom zapustijo materialno dediščino – stanovanja, avtomobile, prihranke – in pogosto iz takšne »enačbe« povsem izpustijo vprašanje vere.

Vendar se je Tei Perović med pisanjem utrnila ideja, da bi svoje spise »odprla« drugim, da bi postali pričevanje, ki bi lahko spodbudili vsakogar, ki se je znašel v podobnem položaju boja z maligno in negotovo boleznijo.

»Pisala sem iz dneva v dan. V enem dnevu sem zapisala eno ‘zgodbo’ iz svojega življenja. Več kot to nisem mogla, saj me je vsaka od teh ‘zgodb’ čustveno popolnoma izčrpala. Toda med pisanjem se je rodila ideja, da bi to, kar pišem, dejansko lahko koristilo drugim. Čeprav sem bila do te ideje nekoliko zadržana, ker se mi je zdelo, da je v teh spisih preveč mene, v smislu, da se preveč izpostavljam. Ko sem med boleznijo rasla v veri, sem se čutila navdihnjena s Svetim Duhom, da bi si upala s svojimi spisi pričevati. Nisem pomembna jaz, ampak je to, kar trenutno doživljam, nekaj, kar bi lahko koristilo drugim v podobnem položaju. Da bi drugi v mojih izkušnjah našli pobudo in spodbudo ter bi resnično nekomu pomagala. V svojih spisih sem na nek način razgalila svoje življenje in zaradi tega se počutim dobro, ker sem vse to uporabila za prave namene,« pravi Tea Perović.

»Izkušnjo živega Boga sem doživela že pred tem. Morda jo nato postavimo na stranski tir, lahko se od Njega oddaljimo skozi greh, a te izkušnje ni mogoče izbrisati. Lahko rečem, da se je ob pojavu bolezni v meni vzporedno zgodila tudi duhovna sprememba. Zdaj se vsak dan počutim, kot da bi prišla z duhovne obnove. »To je občutek, ki ga ne morem več skrivati, nekaj, o čemer želim pričevati,« zaključuje sogovornica.

»Moj smrtonosni rak je trdna vez z Jezusom«

Ko so ji diagnosticirali metastatski rak, so obisk svete maše, molitev in redno branje Svetega pisma postali nepogrešljiv del vsakdanjega življenja Tee Perović, skupaj z njenim družinskim življenjem. Vedrost in energija, ki ju je prinašala na osebna srečanja, sta skoraj nezdružljivi z »drugo platjo« njenega življenja, tisto, ki se je nanašala na naporen proces zdravljenja njene bolezni. »Skrivnost« svoje vedrine je kljub bolezni razkrila v svoji knjigi Ustvarjene smo za nebesa«: »In zato – ne želim ozdraveti! Moj smrtonosni rak je trdna vez z Jezusom. Nikoli več se ne želim odlepiti od njega, moje telesno ozdravljenje pa prinaša to možnost. Zavedam se, da sem grešna in šibka ter da bi se lahko spet prevzela. Tega pa nikakor ne želim, nikoli več!«

Marino Erceg, Glas Koncila