Potrpi, prej ali slej bo obrodila!
Nebeški Oče nam zagotavlja, da noben naš klic ne bo prezrt, vsi bodo uslišani! To je težko sprejeti, ko smo neupravičeno prizadeti, ko nas življenje stisne ob steno, ko smo žrtve zlobnih ljudi, ko gledamo trpljenje nedolžnih, kajti takrat smo polni jezi in maščevanja. Vprašanja se kar vrstijo, odgovor pa ni od nikoder: Kdo povzroča to zlobo in trpljenje? Zakaj se to dogaja ravno meni? Sem res jaz najslabši človek?
Ko so se Izraelci v Egiptu soočali s temi vprašanji so vpili in hkrati niso vedeli na koga naj zvrnejo vso svojo jezo in gnev. In vendar je to njihovo vpitje doseglo nekoga, kajti to ljudstvo pripada Bogu, ker sleherno življenje prihaja od njega. In tako je prišel dan, ko je vpitje preseglo mejo in se je neznani Bog odločil: »Rešil jih bom!« Gospod je poklical Mojzesa iz gorečega grma in mu dejal: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpijejo zaradi priganjačev. Da, poznam njegovo bolečino! Zato sem stopil dol, da ga rešim.« Tako kot oče ne more biti indiferenten ob pritoževanju svojega sina, tako Bogu ne more biti vseeno ob vpitju njegovega ljudstva. Bog sestopi z neba, da ga bo rešil. Vendar se to ne zgodi magično, z udarcem čudežne palice, ampak to stori po človeku, ki si ga izbere kot rešitelja, kot svojega sodelavca.
Kako se je Bog predstavil Mojzesu, ki se je izgovarjal, da ne ve, kako naj stopi pred izvoljeni narod, ker ljudstvo ne ve, kako je Bog ume? »Tako reci Izraelovim sinovom: ‘Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.’ To je moje ime na veke!« Ta Bog spremlja vse generacije človeške zgodovine. To ni Bog, kot nam ga predstavljajo filozofi in razumniki, ki so trdno prepričan, da mora biti nekdo, ki je večji od človeka, da je lahko ustvaril vse to, kar obstaja. Kaj se je zgodilo po stvarjenju, nam ne nekdanji ne sodobni razumniki ne znajo povedati. Bog se je predstavil Mojzesu s stavkom: »Jaz sem, ki sem.« To lahko prevedemo takole: »Jaz sem. Navzoč sem v vsakem bitju. Jaz sem s teboj, zato boš lahko rešil moje ljudstvo!«
Obstaja pa še veliko hujše zlo od tistega, ki zadene od zunaj, kot je bilo nasilje egiptovskih priganjačev: to zlo prihaja od znotraj, zato je zakrito in je povezano z izgubo smisla življenja, usmerjeno je proti življenju samemu, kar se vidi v obnašanju ljudi, ki so indiferentni, nobena stvar jih več ne prizadene in zato živijo v tem svetu kot tujci, kot osebe brez pravega doma. Temu zlu, ki se je ugnezdilo v naši notranjosti, nismo sposobni dati pravega imena.
V evangeliju smo slišali, da je nekaj ljudi spraševalo Jezusa: ali so bili Galilejci krivi, da jih je Pilat pobil in njihovo kri pomešal z njihovimi žrtvami? In kdo je bil kriv za naravno katastrofo, ko se je podrl stolp v Siloi in pokopal pod seboj osemnajst ljudi. Jezusov odgovor je bil: »Če se ne spreobrnete, boste vsi tako pokončani!« Hujše od vseh zunanjih neprilik je zlo, ki pride iz človekove notranjosti: zavist, sovraštvo, preklinjanje vsega, kar je, nesposobnost odpustiti in podati roko sprave. Greh predstavlja hujšo smrt, ker nas oddaljuje od pravega, človeka vrednega življenja. Proti tej smrti se moramo boriti, kajti ta smrt je kriva, da smo v življenju vedno bolj sterilni, da nas stiska sočloveka ne prizadene, da ne najdemo pravega sočutja z ljudmi, ki jih je življenje prizadelo.
Odgovor nam daje zaključek današnjega evangelija, ki govori o vinogradu, v katerem je bila zasajena smokva, ki ni dajala sadov. Vinograd je v Svetem pismu podoba izraelskega naroda in predstavlja življenje, ki smo ga prejeli kot dar. Smokva simbolično predstavlja vse, kar nam je Bog dal kot nezaslužen dar. Smokva predstavlja naše življenje. Gre za Božjo besedo, ki je vsejana v naše srce in zato Bog pričakuje, da bo videl sadove posameznikovega življenja. Gospodar je tri leta hodil iskat sadove s smokve, ki jo je posadil in je bil vedno znova razočaran. Jezus je tri leta učil, ozdravljal, delal različna znamenja in izvoljeni narod je bil slep za vse to, kar so slišali, videli in doživeli in zato niso obrodili sadov, ravno nasprotno, Jezusa so pribili na križ. In vendar po treh letih vinogradnik še ne izgubi upanja: »Gospod, pusti jo še leto, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo naposled obrodila sad!« Jezus ne obupa, še vedno nas krepi s svojimi zakramenti, spremlja nas na vsakem koraku in nam vedno znova daje priložnost, da se vrnemo k njemu, da naše življenje obrodi v vsej polnosti. Bog nam daje nove priložnosti, on noče našega pogubljenja, ampak želi, da zaživimo v vsej polnosti že sedaj in tako dosežemo večno življenje pri njem v nebesih.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedeljska meditacija Postni čas