3. postna nedelja – Ne imej drugih bogov poleg mene – Branko Balažic

Leto B, 11. March, 2012

Človek 3. tisočletja smatra sebe za središče vsega dogajanja, vse stvari morajo biti njemu podrejene in morajo njemu služiti. Morda se šele sedaj začne izpolnjevati božja napoved, da bo človek krona stvarstva, ki bo vsemu živemu dajal ime in smisel. Toda to je samo videz. Človek je kljub svojemu izkazovanju moči, drznosti in napredku, ki marsikomu jemlje dih, še vedno šibak in v svoji notranjosti zelo krhka osebnost. V sebi nosi še vedno veliko strahov in zato si še vedno ustvarja bogove in božanstva, ki naj bi ga ščitila pred vsem tem, nad čemer nima prave oblasti in nadzora.
Za 3. tisočletje prognostiki pravijo, da bo tisočletje duha, kar pomeni, da bo znanstveni in tehnični razvoj zadel ob svoje meje in bodo izstopali ljudje duha. To je z ene strani razumljivo in pozitivno, po drugi strani pa bomo vedno bolj priča duhovni razpršenosti, sektaštvu in različnim blodnjam, ko bo vedno težje reči, kaj je prav in kaj narobe, kaj je čednost in kaj zabloda, kdo je sveti človek in kdo zvodnik. Mislim, da nam bolj natančna analiza življenja Slovencev že dovolj jasno kaže to resničnost, kajti ljudje si vedno bolj po svoje krojijo življenje in ni več nekih pravih, objektivnih vrednot, ki bi narod povezovale med seboj. Toda to, kar doživljamo ni samo proizvod sodobne družbe, ampak ima zelo globoke korenine, ki segajo v daljnjo preteklost.
V prvem berilu iz 2 Mz knjige smo poslušali dekalog ali odlomek o postavitvi desetih božjih zapovedi. Že davno, pred pet tisoč leti, je bila velika neenotnost ne le med vsemi ljudmi tedanjega časa, ampak že v narodu, ki si ga je Bog izbral kot posebno lastnino. Zato je bila nujna postavitev pravil, ki bodo splošno veljavna in ne bodo človeka obravnavala le pod enim zornim kotom, ampak celostno. Zato je na začetku seznama desetih zapovedi tisto, kar je najpomembnejše in daje vsemu živemu smisel in pravo vrednost.
Prva zapoved se glasi takole: »Ne imej drugih bogov poleg mene.« Izpostavljena je vera v enega Boga in ta zapoved, bi naj bila temeljna in podlaga za vse druge zapovedi.
Ne imej drugih bogov, razen mene! Je morda naš Bog ljubosumen, da na tak način zahteva, da častimo samo njega? Ko beremo Staro zavezo morda dobimo tak občutek, vendar sem prepričan, da je takšna opredelitev zaradi zavarovanja nas samih in ne zaradi Boga. Bogu mi ne moremo ničesar dodati ali odvzeti s svojo zvestobo ali nezvestobo. On je popoln, zato nič našega ne potrebuje. Za nas je zelo dobro, da vemo, kdo je pravi Bog, kakšna je pot do njega, kako ga bomo spoznali in predvsem, na kakšen način bo postal »naš Bog«, tisti, ki nas sprejema takšne kot smo, nas razume in nas odrešuje.
Ker je sodobnik zavrgel idejo o enem pravem Bogu, ker je sprejel neumno idejo, da je vseeno v kaj veruješ, smo priča veliki duhovni zmedi. Danes ima skoraj vsak posameznik svojo podobo o bogu, ki je skoraj vedno proizvod njegove domišljije. Ta podoba namreč izraža njegove trenutne potrebe in strahove, zato lahko mirno govorimo o zlatem teletu, ki si ga je sodobnik ustvaril in ga sedaj časti. S takim bogom ali božanstvom pa nismo nikoli zadovoljni, ker gre za nekaj, kar bi naj bilo mašilo naših lukenj, tisti, ki naredi namesto nas to, kar mi ne zmoremo, ali pa se nam ne da. Tak človeški proizvod ne more nikoli postati naš odrešenik.
Ko se je Jezus učlovečil in prišel bivat k nam, je hotel biti Emanuel ali Bog z nami. Bog se nam je približal, sprejel je človeško usodo in jo zaživel do skrajnosti, do smrti na križu. Ta isti Jezus je v času svojega delovanja dejal o sebi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.« V tem stavku je povzeto vse: to je program in način, kako bomo odrešenje dosegli.
Ne imej drugih bogov, razen mene! Prva zapoved je zelo jasna; vsako zatekanje k horoskopom, vedeževanju in iskanju odgovorov na življenjska vprašanja pri kakšnem guruju ali namišljenem modrecu, je greh in odpad od pravega Boga.
Morda je velika napaka sodobnika, da je obseden s tem, kar lahko vidi, sliši, otipa, okusi in ovoha. Res smo čutna bitja, a se morda preveč zanašamo na svoje čute, za katere dobro vemo, da nas lahko tudi varajo. Sodobnik ima probleme z vero, ker jo ne more uskladiti s svojim načinom mišljenja in življenja. Vera namreč ni gledanje in ukvarjanje z dejstvi, ki jih je mogoče vsak hip preveriti. Za stvari, ki jih lahko preveriš, je vera odveč.
Vera je povezana s tem, kar se ne vidi, a globoko v srcu čutimo, da je pomembno, ker daje smisel vsemu našemu delovanju in življenju. Ljubezen in zaupanje sta na primer dve takšni zadevi, ki ju ni mogoče dokazati z laboratorijskimi meritvami. Vsi pa dobro vemo, kako bi bilo brez njiju naše življenje osiromašeno. Robot je sposoben narediti namesto nas toliko stvari, a pri svojem delu nič ne čuti, ker je stroj in avtomat, ki lahko naredi le tiste stvari, za katere je programiran.
Ljudje pa nismo programirani stroji, ampak živi posamezniki, ki čutimo, ljubimo in tudi trpimo. Zato je postni čas priložnost, da preverimo smiselnost vsega našega početja, našega bivanja, upanja in hrepenenja. Predvsem je treba poslušati srce, ki je najstrožji sodnik, ki mu nobena stvar ne uide, vidi vsako malenkost in se ne pusti prevarati. Kaj namreč pomaga človeku, ki spozna svojo usodo, njegovo srce pa je še vedno nemirno? Ni namreč tako pomembno, kako dolgo bomo živeli, bolj pomembna sta srce in naša vest: če je tam vse urejeno, se nam ni treba ničesar bati. Marsikaj lahko pogrešamo, a mirna vest je tista, ki daje občutek polnega in zadovoljnega življenja. Zato mora biti mirna vest prvi cilj našega razmišljanja, govorjenja, delovanja in življenja. Zanjo se splača žrtvovati veliko svojega časa, ker nas potem nagradi z mirom in zadovoljstvom, ki nam ga ne more dati nobena kupljena stvar, noben proizvod sodobne tehnike.

župnik Branko Balažic, SDB