2. postna nedelja – Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte! – Branko Balažic

Leto B, 4. March, 2012

Tempo našega življenja je zelo hiter. Živimo s takšno naglico, kot da se nam nekam zelo mudi, kot da bi bil ta trenutek, ki ga živimo zadnji v življenju in ga je treba izkoristiti. Ko sem ta teden nekomu rekel, naj se ne žene toliko in naj pri delu za druge gleda tudi nase in na svoje zdravje, mi je odvrnil: »Je že prav tako. On, ki je zgoraj že ve, kdaj je za koga prišel njegov čas. Zaradi tega se nam ni treba sekirati.« Pravzaprav je takšno gledanje pravilno: ni pomembno, kako dolgo bo to naše zemeljsko življenje, važno je, da ga živimo intenzivno in da zares skušamo narediti čim več dobrega za vse, s katerimi živimo v določenem okolju.
Na tej točki pa se mnogim zatakne: kakšno je tisto, zares pravo življenje, ki nam bo prineslo dovolj notranje radosti in prave izpolnitve, da bomo lahko ob koncu svojega življenja rekli: »Splačalo se je živeti. Zadovoljen sem s tem, kar sem naredil, zato lahko mirno grem!«
V današnjem evangeliju smo slišali, da je Jezus vzel s seboj na goro nekaj svojih učencev, tiste, ki jim je najbolj zaupal in se je pred njimi spremenil. Navzoči učenci so doživeli predokus nebes in slišali so isti stavek, kot so ga slišali ob Jezusovem krstu: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«
Kaj to pomeni? Začetek Jezusovega delovanja in njegov konec, ki je povezan z njegovim spremenjenjem, ki se je zgodilo tik pred njegovim trpljenjem, sta opredeljena enako. Jezusova odločitev glede načina njegovega javnega delovanja, je bila pravilna, cilj dobro izbran in tudi dosežen. Kaj večjega si ni mogoče zamisliti.
Tako naj bi bilo tudi z vsakim od nas: treba je izbrati pravi cilj ter pravo metodo in potem vztrajati do konca. Tudi mi smo pri krstu doživeli enak sprejem in potrditev kot Kristus. Nebeški Oče je nad nami izrekel isti stavek: »Ta je moj ljubljeni sin/ljubljena hči, nad njim/nad njo imam veliko veselje.«
Začetek je bil dober, mar bo tak tudi konec? Vmes je življenje, ko moramo pokazati, iz kakšnega testa smo. Svet, v katerem živimo je zelo mikaven, toda velika ponudba, ki nam jo svet ponuja, ni vedno v naše dobro in tudi ne v dobro tistih, s katerimi živimo. Je pač tako, da smo eni na eni strani, drugi pa na drugi in je zato svet vrednot za marsikoga postavljen na glavo. Naj nam zato to naše življenje in težave pri odločanju ponazori zgodba. V zgodbah je namreč vedno delček resnice.
Nekega dne je satan odkril zanimivi način zabave. Iznašel je posebno ogledalo, ki je imelo magične lastnosti: odsevalo je nesrečne, zelo bedne podobe, vse nagubane in nemogoče za gledanje. Satan se je sprehajal povsod po svetu in ljudje so se gledali v njegovo strašno ogledalo. In vsi, ki so se videli, so zatrepetali: vsaka njihova poteza je bila deformirana in zastrašujoča. Satan se je zelo zabaval s tem svojim zares satanskim ogledalom: čim bolj so bile stvari gnusne in odvratne, toliko bolj so mu ugajale. Nekega dne je bila scena z ogledalom tako zabavna, da se je začel na vse pretege smejati in režati. Ogledalo mu je padlo iz rok in se razletelo na milijone koščkov. Takrat pa je prišel strašen vihar, ki je dvignil delčke stekla in jih raznesel po celem svetu. Nekateri koščki so bili sila drobni, podobni puščavskemu pesku in veter je te koščke zanesel v oči mnogih mimoidočih. Te osebe so naenkrat videle vse stvari popolnoma spremenjene: vse, kar so videli je bilo strašno grdo in hudobno. Povsod so videli samo zlo, nasilje in sovraštvo.
Nekateri drobci razbitega ogledala so postali leče za očala. Ljudje, ki so si nataknili takšna očala, niso mogli več videti nič od tega, kar je dobro in pravično, zato so drug drugega začeli krivično obtoževati. In prejšnji prijatelji so naenkrat postali največji sovražniki.
Kakšen del ogledala je bil tako velik, da so ga lahko uporabili za okenska stekla. Reveži, ki so gledali skozi takšna okna, so videli ljudi, ki so hodili mimo in so se jim zdeli zelo antipatični,  podli, sovražni in sila zagrenjeni. Na svetu je zavladala velika žalost, dolgočasje in pesimizem.
Ko je Bog opazil, kaj se je zgodilo, je postal zelo žalosten. Sklenil je, da bo ljudem pomagal. Dejal je: »Na svet bom poslal svojega Sina. On je moja podoba, on je moje ogledalo. On odseva mojo dobroto, pravičnost in ljubezen. On odseva takšnega človeka, kot sem ga imel v zamislih, ko sem ustvarjal svet.«
In Jezus je prišel na svet kot ogledalo za vse ljudi. Kdor se je pogledal v njem, je odkril dobroto in lepoto. Tak človek se je naučil oboje ločiti od egoizma, laži, nepravičnosti in zaničevanja. Bolniki so naenkrat prepoznali v sebi moč in veselje do življenja, obupani so odkrili novo upanje. Jezus je namreč tolažil žalostne in pobite, ljudem je pomagal, da so premagovali strah in si upali smrti pogledati v oči.
Mnogi so občudovali to božje ogledalo, radi so se pogledovali v njem in so Jezusu z veseljem sledili. Njegov plamen je ogrel mnoge, vendar ne vseh. Nekatere je njegovo početje razjezilo in so se mu zoperstavili. Sklenili so, da razbijejo to božje ogledalo. In res: Jezusa so prijeli, ga pribili na križ in umorili. Že so mislili, da je vse končano, toda naenkrat se je stemnilo in močan vihar se je razširil po vsej zemlji in začel odnašati vse s seboj. Tudi koščki ogledala niso ostali na prvotnem mestu. Vihar, ki je bil Sveti Duh, je na milijone koščkov božjega ogledala raznesel po vsem svetu.
Komur je drobcen košček tega ogledala, velik kot droben prašek, zašel v oko, je naenkrat videl ljudi takšne, kot jih gleda Jezus. V očeh so mu odsevale samo dobre in lepe stvari, ki jih najdemo povsod, a večkrat nismo dovolj pozorni, da bi jih opazili. Nikjer ni bilo opaziti ubogih, slabotnih in odrinjenih, ampak so povsod hodili ljudje, ki so bili srečni in zadovoljni, polni upanja, velikodušnosti in plemenitosti. Vse, kar je bilo slabo in hudobno se je tem ljudem zdelo zelo krhko in hitro popravljivo. Zato so se z veseljem lotili popravljanja vsega tega, kar so povzročili drobci satanovega ogledala.
So uspeli popolnoma spremeniti svet? Ne. Veliko dela je še ostalo. In glavno delo je v tem, da je treba Jezusovo ogledalo ponovno sestaviti. To je sedaj naša naloga v tem postnem času. Vsakdo od nas je en Jezusov obraz, en delček božjega ogledala, ki bo ostalo polomljeno in nepopolno, če bo ta delček manjkal. Vsem, ki še vedno nosijo v svojem očesu satanov pesek, je treba pomagati, da ga odstranijo in bodo spet lahko normalno gledali. To pa ne moremo narediti samo z lepimi besedami, ampak je treba biti prijazen, prizanesljiv in dobrohoten, kar se pozna tudi v tem, da naše molitve niso prazno izgovarjanje očenašev in zdravamarij, ampak zavzeta misel in želja pomagati nekomu, ki zelo trpi na telesu ali na duši, pa bi rad dobil notranji mir in tolažbo.
Postni čas je zato ugoden čas, da spremenimo svoj zorni kot gledanja: na druge je treba začeti gledati z Jezusovimi očmi, ki so prijazne in odpuščajoče. In kmalu bomo opazili, da tudi tisti, ki smo jih imeli za nepopravljive in odpisane, nosijo v sebi veliko dobrega, spodbudnega in lepega. To je treba sprejeti in s tem obogatiti svoje življenje. Začeti pa je treba z dajanjem in podarjanjem vsega, kar smo in kar imamo. In naenkrat se nam bodo začele stvari stokratno vračati. Takšni so namreč čudeži božje ljubezni in dobrote.
župnik Branko Balažic, SDB