Kakšen hočem biti? Komu hočem biti podoben? Kdo je moj vzornik? S temi vprašanji so se mladi polpretekle dobe veliko ukvarjali. Pot v samostojnost je bila navadno povezana s ciljem, ki ga je določena oseba poosebljala in smo ji hoteli biti podobni. Ko danes vprašaš mladostnika, komu hoče biti podoben, te debelo pogleda: »Zakaj pa je to pomembno? Danes ti je všeč ta, jutri nekdo drug! Je to kaj narobe?« Z vzorniki je torej enako kot z modo: menjajo se čez noč. Marsikdo bo rekel, da je tako edino prav. Danes moraš biti zelo fleksibilen, ker zmagujejo tisti, ki so najbolj prilagodljivi. V času recesije je hitra prilagodljivost zelo dobrodošla in so zato v prednosti tisti, ki najhitreje zadovoljijo kupca.
Smemo takšno prilagajanje prenesti tudi na področje vrednot? Marsikdo je mnenja, da je obračanje po vetru dobro, ker si vedno na pravi strani, vedno med zmagovalci. A s tem ostaneš še vedno ista osebnost, ali si nekdo drug? Je mogoče čez noč menjati identiteto?
Z istim vprašanjem se je nekoliko drugače ubadal tudi Jezus v skupini apostolov. Marsikateri je grajal njegov način poučevanja, ko ni hotel, da bi ga postavili za kralja ljudskih množic. Zato se je z majhno skupino učencev odpravil na visoko goro in se pred njimi spremenil. Ni vzel vseh dvanajst s seboj, ampak samo »najboljše«, ker dogodka ne bi vsi razumeli. Ko se je pred njimi spremenil, so postala oblačila silno bela in učenci so bili priča nepopisni lepoti, ki so jo hoteli zadržati vsaj nekaj časa. Peter se je obrnil na Jezusa s konkretnim predlogom: »Dobro je, da smo tukaj. Naredimo tri šotore.« Nevidno jim je postalo naenkrat vidno, doživeli so »nebeško glorijo«, kar jih je popolnoma prevzelo. Naenkrat so dojeli, kaj pomeni biti svet. Lepota Učitelja je bila tako močna, da so vse druge stvari izgubile svoj pomen.
Mar ni to hrepenenje vsakega človeka? Zakaj mnogi postanejo odvisni od drog in drugih poživil? Zato, ker bi radi navidezno stanje »glorije« spremenili v vsakdanjo resničnost. Droge človeku pričarajo »umetni« raj in navidezno resničnost, ki je tako lepa, da je ne bi hoteli več zapustiti. Zato je pot nazaj tako težka in soočanje z resničnostjo katastrofalno.
Brat, sestra, v katerem svetu pa midva živiva: v navideznem ali resničnem? V resničnem svetu so trenutki »nebeške glorije« bolj izjema, kot pravilo, a vendar so. Včasih jih zaznamo v nasmehu otroka v materinem naročju, drugič je dovolj beseda hvala in nam že zrastejo peruti, kdaj drugič pa samo poslušaš ter kimaš in že si najboljši sogovornik. Vzrok je navadno pri nas: drugi hitro opazijo, kdaj smo se spremenili in zažareli v drugačni luči. Škoda, da so takšni trenutki svetosti tako redki.
župnik Branko Balažic B Postni čas
Leto B, 4. March, 2012