1. postna nedelja – C 2025

Povej mi, kako si se odločil in povem ti, kakšen si!

Življenje nas vedno postavlja pred različne možnosti in to, kar smo danes, je sad odločitev, ki smo jih sprejeli. Ko imamo pred seboj več možnosti smo neodločni, ker se zavedamo, da je naša prihodnost odvisna od odločitve, ki jo bomo sprejeli. Hkrati se zavedamo, da odločitev ne moremo prelagati na nekoga drugega: Jaz se moram odločiti! Identiteta, ki smo si jo ustvarili, je sad naših odločitev. Te so večkrat zelo težke, ker imamo pred seboj več možnosti, ki se nam zdijo dobre, a nekatere med njimi so samo navidezno dobro, so samo lepe za oči, zato se bojimo, da bomo naredili zgrešeno potezo in pristali na slepem tiru.

Evangelist Luka nam je danes govoril o Jezusu, ki je bil v puščavi. Ta puščava simbolično predstavlja pot izvoljenega ljudstva iz Egipta v obljubljeno deželo. To potovanje je trajalo 40 let in Jezus je bil 40 dni v puščavi. Številka 40 predstavlja ravno dovolj dolgo obdobje da narod ali posameznik pride do dovolj dobre življenjske odločitve. Če nas na tej poti po puščavi vodi Božji duh, je ravno tako tudi res, da nas hkrati spremlja tudi duh teme, ki nas hoče oddaljiti od prave sreče, po kateri hrepenimo.

Kdaj je Jezusa Duh vodil v puščavo? Takoj po njegovem krstu, torej pred začetkom njegovega javnega delovanja. Jezus je moral sprejeti osebno odločitev, kakšen odrešenik želi biti. Pred njim je bila pomembna odločitev, da naredi program svojega delovanja. V njegovem času je bilo namreč veliko različnih pričakovanj, kakšen naj bi bil odrešenik. V veliki meri so bila ta pričakovanja nerealna, dvomljiva, preveč vezana na samostojnost naroda, ko se bo rešil rimskega imperija. Tudi mi smo večkrat pod velikim pritiskom družbe v kateri živimo, zato se je treba oddaljiti, si vzeti čas za razmislek in sprejeti odločitev, katerim stvarem bomo v življenju dali prednost in kaj bo v drugem planu. Naša pričakovanja je treba povezati z vrednotami, ki nas bodo vodile.

Osebne odločitve so vedno povezane z odločitvami, ki jih sprejema tudi širša skupnost, naš slovenski narod. Jezusove skušnjave v puščavi predstavljajo skušnjave izvoljenega naroda na poti v obljubljeno deželo. Za izvoljeni narod je bilo potovanje po puščavi po eni strani izkušnja, kako nas zapostavljanje Boga in oddaljevanje od njega dela nesrečne in hkrati tudi izkušnja, da je tudi v takih trenutkih zapuščenosti in dvomov Bog še vedno z nami in ne zapusti ne naroda in ne posameznika. Ko smo pred težkimi odločitvami tudi mi doživljamo odsotnost Boga na eni strani in hkrati čutimo, da se Bog kljub naši zmedi ni oddaljil od nas. To pomeni, da so skušnjave vedno del življenja, da se vse dogaja znotraj našega vsakdana.

Skušnjave so najbolj navzoče, ko se odločamo za služenje. Že modri Sirah je zapisal: »Otrok, če se približuješ, da bi služil Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo!« (Sir 2,1). O tem govori Jezusova prva skušnjava. Ta je povezana z lakoto, ki je naša vsakodnevna izkušnja. Tudi Adamova skušnjava je bila povezana s hrano, s prepovedanim jabolkom. To pomeni, da so naše skušnjave povezane z zgrešeno uporabo vsega, kar nam svet ponuja. Jesti pomeni, stopiti v odnos z vsem, kar je zunaj človeka, hraniti se z vsem, kar vidijo naše telesne oči. Stvari, ki so pred nami lahko jemljemo z nekim nasiljem, požrešno. V medsebojnih odnosih to pomeni, da druge jemljemo kot sredstvo za potešitev svojih potreb. Način, kako se hranimo, pove veliko o naših medsebojnih odnosih: nekateri pri uživanju hrane mislijo samo nase, nekateri žrejo hrano in se ne znajo kontrolirati. Danes pa tudi ni malo takih, ki odklanjajo hrano. Naša hranjenje govori o našem odnosu do sveta, ki nas obdaja.

Hudobni duh je Jezusa izzival, da bi izkoristil svoje privilegije: Jezus je lačen in on je sposoben kamne spremeniti v kruh. To ne bi bilo nič slabega, saj v puščavi ne bi nihče opazil, da je prekinil s svojim postom. Vendar Jezus odkloni to svojo sposobnost uporabiti za svoj namen in zavrne prišepetavanje naj izkoristi svoj privilegij in pokaže svojo moč. S tem jasno pove, kakšen odrešenik želi biti: noče, da bi mu mi služili, temveč želi sam služiti.

Kako se nam kažejo skušnjave? Kot nekaj dobrega, saj nas premami prepričanje, da tudi s slabimi stvarmi lahko dosežeš nekaj dobrega. Tako razmišlja sodobna družba in številni posamezniki, ki so prepričani, da bodo slabe stvari, ki jih delajo čez čas prinesle pozitivne rezultate.

Nekatere skušnjave se nas lotijo, ko čutimo notranjo praznino, ko smo zmedeni in menimo, da nam niti Bog ne more pomagati. Obnašamo se kot muhasti in svojeglavi otroci, ki od svojih staršev stalno zahtevajo konkretne izraze ljubezni. Hudobni duh je Jezusa izzival naj se obnaša kot svojeglavi otrok: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo!« Rečeno bolj po domače: »Izkoristi svoj privilegij in prisili očeta, da te ujame!« Takšna skušnjava se pojavi, ko dvomimo o ljubezni svojih staršev. Velikokrat se nam namreč zgodi, da smo usmerjeni samo nase in pozabljamo, da naše odločitve niso samo naša osebna zadeva, temveč imajo pozitivni ali negativni odmev v družbi, v kateri živimo.

Ker se skušnjave zgodijo sredi našega vsakdana, so te najmočnejše ko smo najbolj ranljivi. To se je z Jezusom ponovno dogajalo na Oljski gori, ko je bil sam v molitvi, apostoli so spali in Juda Iškarjot je prišel z vojaki, da Jezusa izda in ga odvedejo pred sodišče. To je bil čas Jezusove popolne osamljenosti. Tudi ta trenutek je moral sprejeti osebno odločitev, kajti ko je bil na križu so mu navzoči govorili: »Če si Bog, reši samega sebe!« Tudi tokrat Jezus ni hotel sebe postaviti na prvo mesto in misliti najprej na svojo rešitev.

Danes nas Jezus vabi, da tudi mi nehamo razmišljati z logiko tega sveta, ki postavlja v ospredje svoje interese in kjer posameznik obožuje samega sebe, ampak z logiko križa in služenja. Ko se razdajaš za druge, se ti bo vse vrnilo blagoslovljeno in oplemeniteno.

Župnik Branko Balažic SDB