Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!
Sodobna, tehnološko najbolj razvita družba, naj bi bila tudi najbolj zaščitena in zavarovana pred različnimi kvarnimi vplivi. In vendar je to čista laž, kajti nismo najbolj zaščiteni, ampak ravno nasprotno, najbolj ranljivi. Pred nami so številne nevarnosti, ko smo na poti v službo, veliko nepredvidenih stvari v šoli ali na delovnem mestu in potem, ko se vrnete, ali boste našli doma zadovoljne, nepoškodovane otroke, kajti tudi v šoli nisi več varen.
Morda kakšen od vas misli, da smo mi duhovniki bolj varni. Naši dedki in babice so bili prepričani, da so tisti, ki so izbrali duhovni poklic, živijo v samostanih, ali so na kak drug način odmaknjeni od sveta, nedotakljivi, najboljši in jim lahko zaupamo. Pedofilske afere in druge sumljive zadeve pa razkrivajo, da so se zelo motili. Osebe, ki so si izbrale duhovni poklic niso najbolj zgledne, moralno popolne ali najpogumnejše. Sam se zelo jasno zavedam, da smo vsi zelo ranljivi in me morete nič zavidati, da je meni kaj lažje in sam ne smem svoje življenje izpostavljati kot boljše od vašega. Kot redovnik tudi sam živim v družini, v skupnosti in se zato srečujem z enakimi težavami, s katerimi se ubada sleherna družina. Tako kot vi, se tudi sam srečujem z osebami, ki se spreminjajo, ki te lahko izdajo, ki zbolijo, ki umirajo in pustijo za seboj praznino.
Tudi v redovni skupnosti si izpostavljen, sobrat me opozarja, da prostor, v katerem živim, ni ves moj, da moram gledati na pričakovanja, potrebe in čas vseh, s katerimi živim. Vse, kar se dogaja znotraj štirih zidov nekega doma je namreč zelo delikatno, občutljivo, težko in izzivalno, kajti to je kraj, kjer lahko zelo hitro pride do zlorabe, nasilja, poniževanja in izdaje. Odnosi v družini nisi neka obrobna zadeva, zato jo Jezus primerja s stvarjenjem.
Človek ni ustvarjen za samotno, osamljeno življenje, zato išče nekoga, da bi bil prepoznan in koristen. Drugi predstavlja mojo drugo polovico, samo on lahko zapolni praznino, ki jo nosim v sebi. Tudi vsi, ki smo posvetili svoje življenje Bogu, smo poklicani, da praznino, ki pripada drugi osebi, ne zapolnimo z nekimi stvarmi, ampak dovolimo, da to praznino zapolni Bog, da on postane smisel našega življenja.
S podobnim procesom se srečujemo v zakonski skupnosti: ženska, ki predstavlja drugo polovico moškega, dobi svoje ime po možu, kajti oba sta vzeta iz zemlje, imata isto strukturo in tako skupaj ustvarjata nekaj novega, postaneta eno. Ta nova stvarnost ni le delno moška in delno ženska, kajti kot kristjani smo prepričani, da je to zakrament, ki stalno ustvarja nekaj novega tukaj in sedaj. Ločiti moškega in žensko bi pomenilo prerezati nekaj, kar ustvarja skupnost, novo enoto, ki je večja od dveh posameznikov. Pri posvečenih osebah je Bog tisti, ki zapolni praznino, pri zakoncih pa je Bog tisti, ki ustvarja močno skupnost. Skupnost namreč nastane šele takrat, ko so jasni posamezni deli, ki se med seboj povezujejo. Zato se od zakoncev zahteva, da opustijo prejšnje zveze, pa čeprav so bile dobre, kot je lepo življenje s starši, ki te imajo radi. Šele, ko zapustimo skupnost, ki smo jo prerasli in ni več primerna za naš način življenja, lahko nastane nova skupnost. Danes so številne skupnosti v krizi, ker niso uspele zapustiti to, kar je staro in preživelo in zato jim ni jasno, kje se končuje eno in se začenja nekaj drugega.
Jezusova razprava o zakonski skupnosti je spravila v krizo tudi njegove učence, zato so ga v hiši spet spraševali o tem. Rekel jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.« Hotel jim je povedati, da se je treba odpovedati svojemu egoizmu in iskanju ugodja samo zase. To je podkrepil z gesto, ki je ni nihče pričakoval, a lepo podkrepi to, o čemer je govoril.
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Vsi dobro vemo, kakšni so otroci: nepotrpežljivi, vpijejo en čez drugega, spravljajo nas v zadrego, zato se trudimo, da bi jih odstranili. Naše obnašanje hitro pokaže razliko med razmišljanjem otrok in odraslih: odrasli, učenci, verniki se potrudimo imeti stvari na pravem mestu, ker samo na tak način pomirimo svojo vest.
V današnjem odlomku se odrasli trudijo urediti stvari z žensko, ki je ne marajo, da bi imeli mirno vest. Skušajo najti način, kako bi opravičili svoj egoizem. Jezus jim da za zgled otroka: otroci so takšni, kot jih vidimo. Otroci poiščejo drugega, da bi se osvobodili svoje osamljenosti. Šele z leti, ko začnemo razmišljati o tem, kaj je zame bolj ugodno in kaj ne, se začnemo skrivati pred drugimi ali pa začnemo druge izsiljevati in zlorabljati.
Isti odrasli, ki so se prej hoteli znebiti ženske, ki jim ni všeč, se sedaj skušajo znebiti otrok oziroma vseh oseb, ki so šibke, ki lahko spravijo v slabo luč naše samoljubje in privilegije. Pomislimo na referendume, ki smo se jih udeležili: uzakonitev droge, evtanazije, pomoč pri samomoru. To so stvari, ki spravljajo v slabo luč naš egoizem. V ozadju je namreč samo to, kako bomo z dovoljenjem pospravili čim več denarja, ki bi ga morali odšteti za otroške dodatke, socialno oskrbo v domovih za ostarele, za pokojnine in še bi lahko našteval.
Jezus nam predlaga drugačno rešitev: za zgled nam daje otroke, ki ne sprašujejo, ampak gredo naravnost k Jezusu. Oni se zavedajo, da potrebujejo pomoč, zato jo poiščejo tam, kjer vidijo, da bi jo lahko našli. Jezus jih jemlje v naročje, jih objema in ljubkuje. On se dobro počuti z vsemi, ki so ogroženi. On je vesel, če ga kdo zmoti in pride k njemu. Kot kristjani smo poklicani, da Jezusa posnemamo, da naredimo vse, kar smo v določenem trenutku sposobni narediti za drugega. Tako bomo vsak trenutek dobro zapolnili notranjo praznino, ki jo je treba zapolniti s stvarmi, ki so smiselne, povezane z življenjem.
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija Nekategorizirano