Za muko svoje duše bo videl luč
Kako da je prerok Izaija s tako veliko natančnostjo napovedal Jezusovo usodo? Je mar govoril tudi o sebi, pa o drugih prerokih, ki so trpeli zaradi svojega preroštva, recimo Ezekijel ali Jeremija, ki sta bila preroka v istem obdobju izraelskega naroda? Kristjani danes beremo ta odlomek v skladu z Jezusovo zgodbo in zato je naše branje verjetno preozko.
V Jezusovi zgodbi se uresničijo pradavne Božje obljube in te niso vezane le na izvoljeni narod, ampak je v tej zgodbi vse človeštvo. Zato smemo reči, da to, kar je doletelo Jezusa, čaka tudi nas. Svoje sreče ne smemo iskati v varnem okolju, kjer bomo uživali, kajti življenje je boj, včasih prava vojna in zato vsakdo nosi svoj križ. Odkar je Jezus visel na križu, pa to trpljenje ni več sramota, ampak blagoslov in izziv, da pogumno hodimo po tej poti.
Izaija in z njim vsi preroki, ki so trpeli za svoj narod, so skupaj z Jezusom prototip vseh zavrženih. Papežev pridigar, kardinal Rainero Cantalamessa meni, da tukaj ne gre toliko za družbeni, ampak bolj duhovni vidik trpljenja: »Tista smrt je odrešila svet od greha, Božjo ljubezen je prinesla v najbolj oddaljeno in najtemnejšo točko, kamor je človeštvo pobegnilo pred njim, to je v smrt. To ni pomembnejši smisel križa, a je tisto, kar vsi, verni in neverni, lahko prepoznajo in sprejmejo.« To ni privilegij vernikov, ampak dediščina vsega človeštva. Križ vsebuje sporočilo tudi za tiste, ki se nahajajo na drugem bregu: mogočneži, vladarji vseh držav in sistemov, vsi, ki se imajo za zmagovalce. »S svojim spoznanjem bo pravični služabnik mnoge opravičil, njihove krivde bo naložil nase!« je bila Izaijeva izkušnja. V ozadju je namreč sporočilo ljubezni in zveličanja, ne sovraštva in izdajstva. Ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da smo vsi vezani na isto usodo, vsi smo podvrženi istim zakonom in istim človeškim omejitvam. Zato nas trpljenje vseh pravičnih opozarja, da se ne smemo prepuščati iluziji vsemogočnosti. Dovolj je pomisliti na polpreteklo zgodovino, da se zavemo, kako je ta nevarnost pogosta in kako vodi osebe in narode v katastrofo.
Cerkev je od svojega ustanovitelja Jezusa Kristusa dobila naročilo, naj je na strani revnih in slabotnih, naj je glas tistega, ki je brez glasu in, hvala Bogu, to tudi počne. Cerkev prinaša luč, ki ne more ugasniti, ker je Božja luč. Trpljenje ni životarjenje v temni sobi, kajti sleherna soba ima vrata, skozi katera prihaja svetloba. To, da se včasih počutimo kot da bi bili v temi je samo ena od okoliščin zemeljskega življenja. Zato odprimo vrata svojega življenja na stežaj, da bo vsak dan v sobo našega življenja svetila Jezusova luč večnega življenja.
Branko Balažic SDB
Leto B Nedeljska meditacija