1. adventna nedelja (leto A) – Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod

Leto A, 30. November, 2019

Novo cerkveno leto nas spet postavlja pred odločitev: bomo zavrgli vse, kar je staro in preživelo ter svojemu življenju dali nov zagon, novo svežino in predvsem pravo smer? Adventni čas je vedno nov izziv, da se zavemo, kje smo in kam bi radi prispeli. Veseli december nas s svojimi ponudbami zavaja in bi nas rad spravil na stranski tir, da bi z nakupi zapolnili notranjo praznino. Nekaj trenutkov smo sicer zadovoljni, potem pa se razočaranje še poveča: življenjskega smisla nam namreč ne dajo izdelki z nakupovalnih polic, ampak le tisti, ki je večji od nas, večno živi, je neskončen, vsemogočen in vseobsežna dobrota.

»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« nas v začetku adventa opominja evangelist Matej. Budnost ali čuječnost je človekova drža, ko je skrajno pazljiv, skrben in oprezen, skratka, ko je na preži, da ga sovražnik ne bi presenetil. Napoved o Jezusovem ponovnem prihodu je sporočilo o dogodku, o katerem nihče ne ve, kdaj se bo zgodil in kašne bodo posledice. Jezus nas zato svetuje opreznost, kajti prišel bo iznenada, postal bo sopotnik in prepoznal ga bo le tisti, ki bo pozoren, odprtih oči, ki ne pričakuje križem rok, ampak se tudi sam trudi, da bi se Božje kraljestvo uresničilo v vsej polnosti.

Kako lahko opredelimo vmesni čas, ko čakamo na Jezusov ponovni prihod oziroma kakšne so konkretne oblike budnosti in čuječnosti? Živimo v času, ko naj bi prišlo do spreobrnjenja in do nove gorečnosti vseh, ki se opredeljujejo za verne in bogaboječe. Večnost, o kateri sanjamo, je treba živeti že sedaj. Samo sedaj je najugodnejši čas, da nekaj naredimo za prečiščevanje svoje notranje vsebine, za metanje pravih polen na ogenj, ki se mora ponovno razplamteti in uničiti vse, kar je staro, neuporabno in mrtvo v našem življenju. Zakaj je potreben ta proces, ki se ga vsi bojimo, ker podira vse, kar smo udomačili, na kar smo se navadili in kar nam prinaša nek lažen mir in prepričanje, da smo se že dovolj naprezali in lahko počivamo?

Samo Božja milost, ki je kot nov ogenj, ki se mora razplamteti in spreobrnjenje, ko začnemo drugače razmišljati in svoje življenje dojemati v kategorijah, ki so ugodne za vse udeležence, zame in za moje sogovornike in sopotnike, samo to nas vodi iz teme k luči, iz stanja greha v stanje milost, ki nam odpira drugačno prihodnost. S Kristusovim prvim prihodom se je noč umaknila in dan se je približal, zato sedaj živimo v času, ko morajo biti naša dela drugačna, prežeta s pravo ljubeznijo, brez zavisti, koristoljubja, iskanja privilegijev in prvih mest. Že sedaj živimo v času, ko imamo istega nebeškega Očeta, že sedaj nas druži pravo bratstvo, prijateljstvo in medsebojno zaupanje. Jezusov ponovni prihod bo samo pika na i, dovršitev vsega, kar že živimo, verujemo in upamo. Že sedaj smo otroci luči in ne teme.

Župnik Branko Balažic, SDB