Kdo sem v resnici? Se poznam?
Praznik apostolov Petra in Pavla nam prikliče v spomin slovesnost posvečenja novomašnikov. Ko sem pred 40. leti postal novomašnik, nas je bilo tisto leto posvečenih 25. Zadnja leta lahko preštejemo novomašnike na prste ene roke. Kje so vzroki za tako majhno število poklicanih? Ne dvomim, da Bog še vedno kliče, a mnogi preslišijo njegov klic. Eden od vzrokov je gotovo ta, da se morda dovolj ne poznajo in zato menijo, da niso sposobni za tak poklic. Vsak kandidat, še prav posebej tisti, ki se dobro pozna, se zaveda svoje nemoči in je trdno prepričan, da brez Božje pomoči nihče ni kos nalogam, ki se zahtevajo v tem poklicu. Tako je bilo zmeraj, zato se danes poskusimo vživeti v apostola Petra, ki ga je Jezus izbral za prvega papeža.
V življenju se pogostokrat pojavijo situacije, ki razkrivajo našo osebnost. Tako je bilo tudi z Jezusom, ki si je zastavil vprašanje: »Kaj govorijo ljudje o meni?« Ni vedno prijetno slišati, kaj o meni govorijo tisti, ki me poslušajo vsako nedeljo in menijo, da me poznajo. Če bi sam direktno spraševal, kaj vam pomenim kot vaš župnik, bi gotovo od večine dobil laskav odgovor, ki je daleč od resnice. Večina se vedno prilizuje in pove to, kar bi rad slišal. Tako je bila Cezareja Filipova kraj Jezusovega soočanja z resničnostjo in tudi Peter je na tem kraju dobil odgovor o svojem stanju. Jezus mu je rekel: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Ko je Peter to slišal, se je gotovo zelo zamislil, ker je sam imel o sebi popolnoma drugačno mnenje. Jezus ga je globoko pogledal in mu razkril njegovo prihodnost.
Za Petra Cezareja Filipova ni bila začetek odkrivanja njegove osebnosti, ampak le ena od življenjskih postaj. Peter je imel že od časa, ko je postal ribič, veliko željo, da bi dobro poznal samega sebe. Velikokrat se je srečal z različnimi dvomi in je izgubljal pogum, da bi se soočal s tem, kar se je dogajalo v njegovi notranjosti. Vsi se trudimo, da bi poznali samega sebe, a večkrat pride do nepredvidenih stvari, ki nas razkrijejo kot ranljive in nemočne.
Kaj se je dogajalo s Petrom po Jezusovem prijetju? Peter je bil na dvorišču ob ognju, da bi se ogrel. Toda ta ogenj ni oddajal le toplote, ampak tudi močno svetlobo in so ga nekateri, ki so se greli pri istem ognju, prepoznali kot Jezusovega učenca. Tako je bil Peter prisiljen, da se odloči o samem sebi, kaj bi rad bil. In odločil se je, da bo pozabil na svojo preteklost in bo svojega učitelja zatajil.
Iz evangelije vemo, da se je Jezus od prvega srečanja s Petrom trudil, da bi mu pomagal spoznati njegovo pravo podobo. To mu je pokazal s svojim konkretnim zgledom, ko je postavil pod vprašaj samega sebe. »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« je vprašal svoje učence. Moje mnenje o meni in to, kar mislijo o meni ljudje, se lahko zelo razlikuje. To je normalen proces, ki ga mora vsakdo sprejeti, ker nihče ne more zadovoljiti pričakovanja vseh, ki te poslušajo in hodijo za teboj. Tudi Jezusu to ni uspelo.
Na prvem srečanju je Jezus rekel Petru: »Odrini na globoko!« Treba se je oddaljiti od vsega, na kar si se navadil, kar si udomačil, kar je tvoja lepa zunanjost, da si sposoben spustiti se v globino svoje notranjosti. Jezus je povabil Petra, da se vrne na kraje svojih porazov in svoje nemoči, da se sooči z nočjo, ko ni ujel nobene ribe. Ko se bo sprijaznil s svojimi ranami in padci, se bo srečal z resničnim Petrom. To se je tudi zgodilo: ob bogatem ribjem lovu, se Peter prepozna kot grešnik in prosi Jezusa, naj se umakne. Hkrati pa čuti, da ga ima Jezus resnično rad, da mu zaupa in ga prosi, naj se potrudi v svoji rasti in prijateljstvu. Šele, ko je Peter v Jezusu prepoznal učitelja, ki mu lahko zaupa, se je prepoznal kot grešnik, kot resnična osebnost, ki sprejema odgovornost za vse, kar je v življenju naredil. Jezus je v njem prepoznal človeka, ki se kesa vsega slabega, zato mu je lahko odpustil.
Peter je naenkrat prepoznal v sebi moč za opravljanje svojega poklica ribiča, ni pa še vedel, kako bo lahko lovil ljudi. Pred njim je bilo poslanstvo, ki si ga ni znal predstavljati. To vsak duhovnik začuti, ko ga Jezus pokliče v svojo službo: po eni strani se čuti nesposobnega in hkrati je vesel, da ga je Jezus povabil: »Hodi za menoj!« Mnogi niso dovolj pogumni, da bi mu odgovorili, ker se bojijo poti, ki je pred njimi. Tudi Marija se ob angelovem oznanjenju, da je izbrana za Jezusovo mater, ni čutila sposobno, a je zbrala dovolj poguma in odgovorila: »Da. Gospodova dekla sem. Naj se zgodi Božja volja!«
Peter je počasi, korak za korakom dojel, da bo svoje poslanstvo izpolnil samo takrat, ko bo zaupal Jezusu in ostal globoko povezan z njim. To se je najbolj čutilo na jezeru, ko je bil z drugimi v barki, ki se je zaradi viharja začela potapljati. Takrat se jim je približal Jezus in Peter se je zavedal, da bo premagal svoj strah pred smrtjo, če bo sposoben po razburkani vodi hoditi naproti Jezusu. Jezus mu dovoli in Peter z močno vero vase stopi z ladje in hodi po vodi brez težav, dokler je njegov pogled usmerjen na Jezusa. Vendar začne na trenutke dvomiti in se ukvarjati s svojimi omejitvami. Ni več osredotočen na Jezusa in se začne potapljati. Jezus mu poda roko in ga reši.
Peter se je v treh letih velikokrat srečal s svojimi omejitvami in dokaj dobrim poznavanjem samega sebe, a še vedno so prihajali dvomi. Po vstajenju je Jezus v Tiberiadi Petru postavil vprašanje o njegovi ljubezni. Peter je priznal, da ima Jezusa do neke mere rad, a težko bi priznal, da ga ljubi iz vsega srca. Preblizu je bil veliki petek in še ni pozabil, kako je svojega učitelja trikrat zatajil. Jezus ga s tremi vprašanji o ljubezni dovolj opogumi in mu vrne zaupanje vase. Peter se zaveda, da ga Jezus pozna dovolj dobro in ve, kaj je sposoben narediti. To je dovolj, da bo sposoben sprejeti in dobro voditi Cerkev, ki mu jo bo Jezus zaupal kot prvemu papežu.
Petrova pot je pot slehernega od nas pri iskanju samega sebe, svoje podobe pred ljudmi, s katerimi živimo, pri izpolnitvi poslanstva, ki ga je Jezus zaupal vsakemu od nas. Gre za pot, ki je sami ne moremo prehoditi. Ko zaupamo Jezusu in se z vso močjo svoje vere obračamo nanj, smo sposobni biti dobri državljani in dobri kristjani. Jezus dobro pozna vsakega od nas in dobro ve, kako nam lahko pomaga.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija