Če si privoščiš preveč, lahko obnemoreš!?
»Teci, da boš dobil najboljše stvari in krožnik napolni do vrha!« je žena nagovorila svojega moža, ko so na poroki sporočili, da je self servis odprt. Predstavljajmo si, da je naše življenje podobno kraljevi svatbi, na katero smo vsi povabljeni, kjer ni rezerviranih mest in si mora vsakdo sam postreči. Kaj se nam dogaja? Naše oči so preveč lačne in zato ne znamo nehati nalagati na krožnik. Ko se vrnemo k mizi, vidimo samo svoj krožnik in ne upamo dvigniti oči proti mizi ženina in neveste, ki morda opazujeta, kaj se z nami dogaja. Naš želodec v nekem trenutku ne prenese več in ogromen del hrane pristane v vreči za smeti. Škoda. S kakšnim užitkom bi brezdomci pospravili ostanke slavnostnega kosila.
Način, kako se hranimo, nam veliko pove o našem življenju. So ljudje, ki si skušajo nagrabiti vse, kar vidijo, posebno če je vse zastonj. Ko gledamo kako polni vozički prihajajo iz trgovine s prehrano, si marsikdo postavi vprašanje: »Ali bodo ti ljudje vse to res pojedli?« Ne bodo. Velik del hrane se bo pokvaril in pristal v kanti za biološke odpadke. Tak način življenja nam razkriva globoko praznino ljudi, ki jim je prehranjevanje edini smisel njihovega življenja. Ko je tvoje življenje prazno, ga skušaš napolniti s hrano in pijačo.
V življenju vedno iščemo tak kraj, kjer se bomo dobro počutili. Radi bi osvojili srce določenega človeka, predvsem pa se potrudimo, da smo na vidnim krajih, da bi nas drugi prepoznali, se nam zahvaljevali, nam zavidali naše življenje. Nimamo časa, da bi se ukvarjali s stvarmi, ki so nam zares pri srcu, ker se moramo stalno truditi, da bi bili takšni, kot nas vidi okolica – najvišje na socialni lestvici, po modi, vedno nasmejani. Kdo bo zadovoljen takšnim načinom življenja? Mi ne. Drugi pa tudi ne, ker nam ne privoščijo, da bi bili boljši od njih.
Jezus je v današnjem evangeliju rekel: »Kadar si povabljen, pojdi in sedi na zadnje mesto!« Kdor to posluša se smeje in si misli sam pri sebi: »Kdor tako misli je neumen!« Resnica pa je sledeča: ko si na zadnjem mestu, lahko brez zadrega dvigneš oči proti glavni mizi in se predstaviš takšen, kot si v resnici. Za svojo revščino te ni treba biti strah.
Ženin iz evangelija se je prvi ponižal: čeprav bi se lahko, se ni hotel primerjati z Bogom; ni izkoristil privilegija, da bi kamne spremenil v kruh; čeprav bi mu kot kralju pripadala kraljeva hiša, je zanj bila najbolj primerna Golgota; povišan je bil samo na križu.
Kdor išče prva mesta, si mora vedno natakniti masko, od katere je postal odvisen, ker z njo zakriva svoje pomanjkljivosti. Ko se tako obnašaš, nisi nikoli pristen, ampak vedno želiš biti nekdo drug. Tisti, ki se ukvarjajo s fotografijo, poznajo program »foto shop«, s katerim po svoje oblikuješ fotografije in tako po trenutnih željah spreminjaš resničnost. To sedaj dela umetna inteligenca. Tako smo zares pristali na točki, ko več ne vemo, kaj je resnica in kaj je laž. Komu bomo lahko še verjeli? Letos sem na eni birmi poslušal čudoviti uvod mamice, pravo pridigo in na koncu maše smo se strinjali, kaj smo dosegli z metno inteligenco. Govora namreč ni napisala ona, ampak umetna inteligenca. Komu naj se zahvalim za krasen govori? Nekomu, ki je samo smiselno nametal stavke skupaj, sam pa je brez čustev, brez pravega življenja?
Če naše življenje smemo primerjati veliki gostiji, moramo sprejeti tudi dejstvo, da mora gostijo nekdo pripraviti. Kdor uresničuje svoje življenje s prehajanjem iz ene sobe v drugo, z enega sprejema na drugega, ni nikoli v vlogi gostitelja. In tako smo priča, da marsikatero življenje usahne brez pravega smisla, s prepolnimi želodci, ki se niso mogli zbasati skozi ozka vrata. Pravo življenje pa se odvija med biti povabljen in sam pripraviti sprejem. Takšna je dinamika ljubezni. Na zahodu se dobro zavedamo, kaj je recipročnost – kakor ti meni, tako jaz tebi. Jezus pa ni pristaš te logike, ker je to daleč od prave ljubezni. Banket, ki ga pripravljamo ni kraj, kjer bomo nekaj zaslužili, ampak kraj, kjer to, kar smo in kar imamo, podarimo drugim. Žalostno je, ko so naši medosebni odnosi pristali na točki: kdo je komu še kaj dolžan? To je jasno znamenje, da z naši odnosi nekaj ni v redu.
Naše življenje mora biti vedno povezano s svatbo, kjer je vse, kar je pred nami, neprecenljivi dar in ne kupčija. Nehajmo se spraševati: kaj bom pridobil na tem srečanju? Če na mojem seznamu povabljencev ni takih, ki mi ne bodo mogli vrniti, ne bo pravega praznika. V Jezusovem času slepi in pohabljeni nismo smeli vstopiti niti v tempelj, kajti tudi sveti prostori, kot je bil tempelj, so bili kraji, kjer so se kovali zaslužki. Zato se moram vsak dan znova vprašati: kaj lahko pričakujem tukaj, kjer sem zdaj: podarjeno slovesno kosilo ali kovanje zaslužkov?
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija