Ogenj ljubezni naj se razplamti!
Ogenj je starodavni antični simbol za stvari, ki jih očistimo in jih s tem preoblikujemo. Ogenj, ki ga nosimo v sebi, najprej spreminja nas same. Kaj lahko prinašaš drugim, če si še sam prazen, brez ognja. Danes živimo v družbi, kjer je vse dovoljeno in tako pri večini ne opaziš nobenega ognja, nobene želje, da bi bili nosilci idej, ki bodo družbo preoblikovale v nekaj boljšega, bolj živega, kar bo privlačilo tiste, ki so izgubili svojo smer. Zdi se, da prižigamo samo majhne ogenjčke, ki lahko malo ogreje samo posameznika. Bakla, ki vsake štiri leta potuje po svetu, je samo simbol olimpijskih iger in se nihče ne sprašuje, kakšna je simbolika tega ognja. Simbolika ognja je ugasnila, ker ni več pravega motiva, da bi ogenj sprejeli kot nekaj, kar spada k življenju. Titova štafeta je bila zadnjič 25. maja 1985, na dan mojega duhovniškega posvečenja. Jugoslavija je bila že v razsulu, Tita ni bilo več in tudi njegovega ognja ne, ki je nekoč povezoval jugoslovanske republike. Njegov ogenj je ugasnil, ker ni bilo več pravega motiva za skupno življenje v Jugoslaviji.
V Lukovem evangeliju ogenj predstavlja tudi luč, ki mora biti prižgana, ko smo prišli v krizo. Tema in luč se namreč vedno bojujeta. Vsaka kriza predstavlja kritično obdobje, ko moramo s prižganimi lučmi čakati, da se gospodar vrne. V času krize je vsakdo tak kot je v resnici. To je čas, ko več ne vidimo, kaj smo sejali in za kaj smo se trudili. Zato nam prižgana svetilka pomaga, da se prepoznamo takšni kot smo.
Mir, ki ga iščemo, ni povezan z izničenjem razlik, ki so med nami. Mir se začenja s priznanjem resnice. Ogenj, ki gori, nam razkriva resnične obraze, kaže nam resničen položaj posameznika in skupnosti, v kateri smo. In prav v tem položaju, ki nam ga razsvetljuje prižgani ogenj, se začne uresničevati mir, ki ga iščemo. Ponoči, ko je tema, ne čutimo nobenega miru, smo izgubljeni.
Ogenj in mir spadata skupaj in se dopolnjujeta. Svetloba ognja nam pomaga ločiti pšenico od plevela, pomaga nam ustvariti red in sprejeti pametne odločitve. Mir se začne z jasnostjo, ki smo jo ustvarili, ko smo stvari postavili v pravi red. Jezus nam je sicer govoril o razdeljenosti, vendar ni imel v mislih kakšnih novih konfliktov, ampak nam je predočil realnost, v kateri živimo. Do resnice ne moremo priti brez jasnega opredeljevanja: kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je koristno in kaj je škodljivo, kaj je človeka vredno in kaj ga ponižuje. Šele, ko smo stvari jasno ločili pride na vrsto povezovanje.
Kaj se nam dogaja? Naša zahodna družba je pristala v zamegljenosti, kjer se ne ve več, kdo je kdo in kaj je prav in kaj ni. Postali smo družba, kjer je vseeno, kaj kdo je in kaj počne. Če kdo reče samo kakšno mnenje ali pomislek zoper določen način življenja, je označen za nestrpneža. Tako je v ozadju večine odločitev dejstvo, da je vse enakovredno. Dovoljeno so najbolj banalne stvari, v politiki ni več pomembno kako si se opredelil, ker se vsakdo boji izpostavljanja. Tako smo si ustvarili odlično ozračje za konflikte. Vsako opredeljevanje nekaj stane in brez jasnih pozicij ni mogoče ustvariti pravi mir. So trenutki, ko se ne opredelimo, ker nimamo nič pametnega za povedati, ker je ogenj ugasnil, ker nimamo nobenih pričakovanj in nobenih idej. Bakla, ki bi morala prižgati druge ognje, je ugasnila v naših rokah.
Jezus razkriva svojim prijateljem in tudi nam svojo najbolj gorečo željo, da hoče prinesti na zemljo ogenj Očetove ljubezni, ki prižge življenje in po katerem je človek zveličan. Jezus nas kliče, naj razširjamo po svetu ta ogenj, po katerem bomo prepoznani kot njegovi resnični učenci. Ogenj ljubezni, ki ga je na svetu prižgal Kristus po Svetem Duhu, je ogenj brez omejitev, je ogenj za vse. To je bilo vidno vse od prvih časov krščanstva, saj se je pričevanje evangelija širilo kot dobrodejen ogenj in tako preraščalo vsakršen spor med posamezniki, družbenimi sloji, ljudstvi in narodi. Pričevanje evangelija zažge, požge vsako težnjo po uveljavljanju in ohranja dejavno ljubezen odprto za vse, v ospredju pa so najbolj ogroženi in izključeni.
Kdor se pusti prečistiti z Gospodovo ljubeznijo, bo najprej našel lastno identiteto. Biti brez identitete, pomeni živeti v zamegljenosti. Kdor pa živi v zamegljenosti, ga je strah narediti vsak naslednji korak, ker se boji, da bo stopil na napačno stran. Živeti lastno identiteto, pomeni živeti tisto, kar jaz sem in kar želim podariti svetu.
Živeti v Gospodovi ljubezni, pomeni, goreti od veselja do življenja. Kdor gori od veselja ima tudi razsvetljeno življenjsko pot, zato si upa vsak dan pogumno stopiti naproti novim izzivom. Kdor gori v Gospodovi ljubezni nenazadnje postaja svetilnik za tiste, ki še živijo v megli in so še brez lastne identitete. Zato lahko naše razmišljanje zaključimo s Slomškovim stavkom: »Če hočeš druge vneti, moraš najprej sam goreti«.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija