Ne boj se svoje ranljivosti!
Živimo v svetu, v katerem je veliko nereda in nepravičnosti. Ko se v svojih molitvah zatekamo k Bogu pomoč, je večina razočarana: »Pa, kje ima Bog čas za nas. Če bi nas poslušal, bi bilo marsikaj drugače!« In vendar nas od prve strani Svetega pisma Bog opozarja, da noben klic ne ostane neuslišan. Poročil o Božjih posegih v človeško zgodovino je v Svetem pismu nešteto.
Kaj smo danes brali v prvem berilu? Abrahamovo pogajanje z Bogom. Bog je videl, da je stanje v Sodomi in Gomori že v nebo vpijoče, zato je sklenil, da bo stopil dol. Adam se Boga ni ustrašil, ampak je takoj stopil v boj: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred?« V svojem pogajanju z Bogom je vztrajal vse do najnižje točke: »Mogoče se jih tam najde deset!« Bog mu je odgovoril: »Ne bom jih uničil zaradi teh desetih.«
Božjih posegov v človeško zgodovino je bilo nešteto. Največji poseg je bil, ko je Mojzes po Božjem ukazu vodil ljudstvo v obljubljeno deželo. Potovanje po puščavi, ki je trajalo 40 let, je bilo zelo težko in ljudstvo se je nenehno pritoževalo in vpilo k Bogu, za katerega niso niti vedeli kdo je ta Bog in kaj lahko od njega pričakujejo. In vendar jih je ta neznani Bog vodil in jih tudi pripeljal v obljubljeno deželo. To pomeni, da je slišal njihove klice, pa čeprav sami niso vedeli, h komu vpijejo in kaj lahko pričakujejo od nekoga, ki ga ne poznajo ne po imenu, ne po lastnostih ne po njegovi moči.
Ali je danes kaj drugače? Koliko ljudi vsak dan srečamo, ki vpijejo zaradi obupne stiske in strašne bolečine, ne da bi v tem svojem obupu vedeli, na koga se lahko obrnejo, da bodo uslišani! To njihovo vpitje je molitev. Prava molitev, kajti molitev se poraja tam, kjer smo ranljivi, brez upanja, brez moči, ko svoje nemoč in nesmisel nismo sposobni skriti.
Vsak dan tudi srečamo ljudi, ki slišijo te klice in skušajo pomagati, ker čutijo, da so na tak način Božji sodelavci, podaljšana Božja roka, ki preko njih odpravlja krivice in nepravičnost. Ko molimo, se približamo Bogu tako kot je to storil Abraham. Ko vztrajamo in ne odnehamo v svojih prošnjah, se nam tudi Bog približa in nas jemlje resno.
Apostoli so Jezusa občudovali v njegovi molitvi in so ga prosili, naj tudi njih nauči moliti. Naučil jih je očenaš in jim potem razložil, kakšna je vloga očeta. Ko molimo se postavimo pred očeta. Ko smo pred njim, smo pred osebo, od katere smo prejeli življenje. Biti pred očetom pomeni biti pred začetkom svojega obstoja, pred začetkom svoje življenjske zgodbe. Pred očetom sem lahko samo z zaupanjem in predanostjo.
Ko molim samega sebe prepoznavam kot nepopolnega, kot osebo, ki ji nekaj manjka. Manjka mi predvsem izkušnja Boga, njegova navzočnost, njegova moč, njegova tolažba. Podobni smo otroku, ki se boji in se počuti izgubljenega, če ga oče neha držati za roko.
Jezus nam je v današnjem evangeliju opisal razliko med prijateljem in očetom. On je sicer dobro vedel, da so očetje večkrat bolj čudni ljudje – marsikdo od nas ima morda negativno izkušnjo o svojem očetu – in vendar je velika razlika med prijateljem in očetom. Prijatelj navadno ne razkrije svojega srca, očetova dobrota pa prihaja prav od srca in zato samo oče razkriva pravo podobo Boga. Prijatelj nas lahko razočara, oče ne. Prijatelj lahko zapre vrata, oče ne. Prijatelj te lahko sprejme zaradi tvoje utrujenosti, oče pa nikoli ne bo dal svojemu sinu kačo namesto ribe. Prijatelji so drug do drugega svobodni, oče je zvezan s svojim otrokom in se te vezi ne more nikoli znebiti. Onstran naše osebne izkušnje očeta, s katerim smo živeli, je Jezus z veselo novico, da je nebeški Oče vedno pripravljen, da nas posluša in nas kljub naši nagajivosti in neposlušnosti, vedno sprejema kot svoje otroke. Ko se v molitvi obračamo k njemu, bomo vedno uslišani, a vedno na tak način, kot je za vsakega od nas najbolj primerno. Bog gleda v prihodnost, zato nas uslišuje na dolgi rok.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija