Kaj pa vi pravite?
V pravkar prebranem evangeliju smo slišali, kako je Jezus naredil majhno anketo: hotel je dobiti odgovor na vprašanje, kaj ljudje menijo o njem. Na zastavljeno vprašanje učencem ni bilo težko odgovoriti: ljudje so Jezusa postavili ob bok velikim osebnostim hebrejske zgodovine, kot so bili Janez Krstnik, Elija in nekateri drugi preroki. Ko so učenci mislili, da so že odgovorili, jim Jezus zastavi bolj osebno vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz?«
Kako bi se počutili, ko bi sedaj stopil v cerkev novinar in kakšnega od nas presenetil z vprašanjem: »Ti, ki že toliko časa hodiš v to cerkev, kaj ti dejansko pomeni Jezus Kristus?« Ko ti nekdo direktno zastavi vprašanje o človeku, ki ga dobro poznaš in je celo tvoj dolgoletni učitelj, se ni mogoče umakniti s kakšnim splošnim odgovorom. Ob osebnem vprašanju se je treba odločiti, treba je izpostaviti samega sebe, treba je pogledati na svojo izkušnjo in jo zaobjeti v nekaj stavkih. Apostolom ni bilo lahko najti pravi odgovor in tudi vsi mi bi verjetno zardeli ob vprašanju, ki je povezano z našo vero. Jezus dobro pozna zagato, zato svoji učencem sam pove, kakšna bo njegova pot in s tem nakaže, da pot tistih, ki hodijo za njim, ne bo nič drugačna: zavrženi bodo, o njih se ne bo lepo govorilo, deležni bodo laži in klevet, ker so v opoziciji, ker so glas vesti za vse tiste, ki imajo oblast in moč.
Za pravi odgovor na Jezusovo vprašanje ni treba biti najboljši na šoli, ampak je treba sprejeti samega sebe in stopiti na pot, ki ni lahka: nositi je treba svoj križ in večkrat tudi križe drugih. Jezusa ne zanima, kaj mislimo o njem. Zanj je pomembnejše, če smo pripravljeni sprejeti vse, kar življenje nosi s seboj. Vse je treba sprejeti kot dar in kot križ ter nesti do konca poti. Z Jezusom ni dovolj izmenjati nekaj besed, ker je največkrat dovolj ena sama beseda in smo lahko že kompromitirani. Jezus nas jemlje resno, ker nas je ustvaril in nam zaupal konkretno nalogo. Življenje slehernega človeka ima namreč točno določeno poslanstvo in cilj.
Jezus je rekel: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj!« V življenje ne vodita dve poti, ampak samo ena in ta pot je strma in ozka, ker je povezana z odločitvami in odgovornostmi. Jezus jo je prehodil pred nami, zato jo mi že poznamo in se ne podajamo kam v neznano.
Kaj pomeni: »Odpovej se samemu sebi!« Dobesedno pomeni: ne prepoznati se, počutiti se tujca, ne imeti opravka z nekom, zatajiti nekoga ali nekaj. Najlepše je to pokazal apostol Peter, ko je na dvorišču sodne palače dejal: »Ne poznam tega človeka!« Tam ob ognju, ob ženski, ki je ni poznal, je Peter izrazil željo, da bi rad pozabil na prehojeno pot, da bi rad izbrisal svojo preteklost, da bi rad zavrgel vse, kar je do tedaj imel za sveto in pomembno: svoje interese, načrte, ideale in vrednote. Gre za predrugačenje življenja, za zamenjavo identitete. Pavel je isto stvar povedal v pismu Galačanom: »Ne živim več jaz!« Gre za neke vrste odmaknjenost od centra in popolno svobodo glede samega sebe, kar vodi do tega, da si ustvarimo novo središče svojega življenja, ko ni več v središču moj jaz, ampak nekdo drug.
Tisti, ki je doživel duhovni preporod, navadno pravi: ne prepoznam se več, to nisem več jaz! Zavrgel je svoj prvotni načrt in se oklenil načrta, ki mu ga je postavil Jezus. To pa obrne na glavo vse prejšnje vrednote, pričakovanja in potrjevanje samega sebe. To je zares pravo spreobrnjenje, ko se človek spremeni v svojem temelju.
Besede, ki jih v evangeliju pogosto slišimo, so naslednje: »Vzemi svoj križ!« Gre za stavek, ki je pogosto zlorabljen in izgublja pravi pomen. Zgodi se, da križ postanem le ornament, nositi križ pomeni, biti v skladu z modo, kar pa nima nič skupnega s stvarmi, ki jih nosiš na svojih ramenih in te pritiskajo, da stopaš sključen in si večkrat brez volje do življenja.
Jezusovim poslušalcem pa je govor o križu priklical v ospredje konkreten dogodek: obsojenca ali političnega prevratnika, ki so mu naložili križ in ga je moral nositi na goro svojega križanja. Z obeh strani so ga obdajali radovedneži, ki so ga zasmehovali in se mu rogali v obraz, dokler ni prišel na cilj, kjer so ga še istega dne pribili na križ. V skladu s to sceno je Jezusov učenec obsojen od dobromislečih in modrih tega sveta, postane predmet zasmehovanja, zavržen, nekdo, ki ima pred seboj drugačen cilj in je zato nevaren za družbo. Takega človeka je treba izolirati, ga zavreči, da umre pozabljen, daleč od množice in pravega življenja.
Skušajmo sedaj odgovoriti na vprašanje: kdo je zame Jezus? Odgovor je povezan z opredelitvijo poti učenca in z razpoznavnim znamenjem kristjana.
Najprej se je treba zoperstaviti javnemu mnenju, ki se ravna po načelu najmanjšega odpora. Vsekakor lahko takoj opazimo razliko med pravim kristjanom in nekom, ki se to samo dela. Hitro lahko ugotovimo, da imajo nekateri Jezusovo ime samo na svojih ustnicah, drugi pa zares vdano nosijo svoj križ. Vsi smo se učili pri verouku, da v življenje vodi samo ena pot, vse druge poti so zgrešene. Zato je pravi kristjan vedno izpostavljen kritiki, ker je glas vesti za vse tiste, ki živijo od danes do jutri in so na vrh lestvice vrednot postavili lagodno življenje na račun drugih.
Slovenski pregovor: »Povej mi, s kom se družiš in ti povem, kdo si!« bi lahko nekoliko spremenili, da bi zvenel takole: »Povej mi, kod hodiš in ti povem, kje boš končal!« Pravi učenec namreč hodi samo po poti, ki je ozka in strma, a zanesljivo pripelje do cilja.
župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija