Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu
Današnjo nedeljo Svete Trojice najlepše povzema stavek iz evangelija, ko Jezus pravi: “Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« Ta stavek je zapisal apostol Janez, ki je Jezusa doživljal kot osebo znotraj širše skupnosti, lahko bi rekli idealne skupnosti, kjer se ne izpostavlja mnenje enega, ampak so vsi enega srca in enega duha. Med njimi ni nobene zavisti in iskanja prevlade nad drugim, ker je različnost samo bogastvo, ki odpira neslutene možnosti darovanja in nesebične ljubezni.
Smisel našega življenja je, da bi bili ljubljeni, sprejeti, potrjeni v svojih delih in tudi sami sposobni ljubezen vračati. Ljubezen je kot čarobni napoj, zato je navzoča v vseh popevkah in človekovih iskanjih. “Brez ljubezni mi živeti ni, srce mi moje govori!” nas nagovarja Moni Kovačič v svoji pesmi. Ljubezen je nekaj osnovnega, temeljnega in zato si jo vsakdo tudi po svoje predstavlja. Ljubezen nosimo v srcu kot željo in nostalgijo po nečem, kar se nam odstira počasi, korak za korakom, nikoli v popolni obliki. To je hrepenenje po raju, ki ga na zemlji ni, ker ga je prvi človek zavrgel, ko je hotel postati kot Bog. Ker je prišlo do preloma z večnim življenjem in popolnostjo, je moral Bog poseči vmes in nam dati možnost, da se mu lahko vedno bolj bližamo. Zato nosimo v sebi upanje, da bomo raj ponovno dosegli, “ker je Božja ljubezen izlita v naša srca”.
“Bog nas je najprej ljubil!” je bila izkušnja apostola Janeza, ki jo deli z nami v svojih pismih. Janez je bil prepričan, da ga je Jezus najbolj ljubil in zato se je trudil, da bi svojega učitelja imel rad z vso svojo močjo, z vsem svojim bistvom. Bil je edini apostol, ki je skupaj z Marijo vztrajal pod križem. In Jezusu se je zdel primeren, da mu je izročil Marijo kot mater. Mariji je na križu rekel: »Žena, glej tvoj sin!« In Janezu: »Glej, tvoja mati!«. Vemo, da je Janez potem skrbel za Marijo. To seveda ni šlo brez dolgega procesa prilagajanja in sprejemanja novih obveznosti. Smo samo ljudje, vsi krvavi pod kožo, vsi željni uspehov in zato večni rivali. Tudi pri apostolu Janezu ni bilo drugače.
Spomnimo se, kako sta bila Janez in njegov brat Jakob zelo častiželjna. K Jezusu sta poslala svojo mater, da bi vprašala, če je možno, da bi v njegovem kraljestvu bila eden na njegovi desnici in eden na levici. Jezus ji je odgovoril, da ni v njegovi domeni, kdo bo na njegovi desnici in kdo na levici. Za to je pristojen nebeški Oče. Kasneje, pred svojim trpljenjem, je svojim učencem razodel: “Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.«
Tako je Jezus v proces odrešenja vključil še tretjo osebo, Svetega Duha. V resnici gre za enega samega Boga, ki se nam razodeva na tri načine: kot Bog Oče, ki je Stvarnik, kot Jezus Kristus, ki je naš odrešenik in kot Sveti Duh, ki nas posvečuje. V ozadju je skupnost treh oseb, ki so med seboj popolnoma eno. To je idealna skupnost, ki nam je dana kot zgled za posnemanje. In današnji praznik nam govori o tem, kako funkcionira ta skupnost oziroma kako je povezana v ljubezni. Jezus je ob svojem slovesu od apostolov povedal nekaj pomenljivih stavkov o tej skupnosti, ko je govoril o tem, kako jih bo po njegovem odhodu vodil Sveti Duh.
“Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal.” Ta stavek je zelo pomemben: v življenju Svete Trojice ni nobene hierarhične razdelitve, ni nekdo zgoraj in drugi spodaj, ampak so vsi eno. Kako je to možno? Takšna je prava, čista ljubezen, ki se ne povišuje, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. V pravi ljubezni ni nobene konkurence, ker ta ni potrebna. Vsakdo se veseli uspehov drugega, je vesel, ko je drugi vesel, žalosten, ko je drugemu hudo, je sočuten, usmiljen in velikodušen.
In zakaj mi nismo takšni? Apostol Pavel je Rimljane prepričeval, da so prejeli dovolj, da lahko postanejo drugačni, bolj popolni in nesebični. Treba je seveda izpolniti en pogoj: graditi na veri v Boga, ki je naš odrešenik. To je edina garancija in razlog upanja. Zato se potrudimo, da bomo živeli iz te vere in Bog bo obilno blagoslavljal naše skupnosti.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C, 15. June, 2025