Marija je, tako kot Jezus, že premagala smrt in živi v nebeški slavi
»In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje!« tako je apostol Janez videl nebeški Jeruzalem. Hudič, ki deluje po grehih posameznikov in skupnosti, hoče požreti Marijinega otroka, našega odrešenika Jezusa Kristusa. Smemo celo trditi, da hoče požreti otroka, ki je v nas, namreč tisto otroško zaupanje, da s smrtjo ni vsega konec, da obstaja svet vere, upanja in ljubezni. Ko je Marija stala pod križem, ni obupala, verjela je v moč svojega Sina Jezusa. Da bi to v polnosti dojeli, moramo tako kot žena, ki jo zasleduje hudobni duh, pobegniti v puščavo, v globino samega sebe, v tišino molitve in prepustitve Bogu, ki rešuje in ozdravlja.
Zanimivo je, da katoličani in pravoslavni praznujemo največji Marijin praznik na isti dan. Na vzhodu je praznik imenovan Zaspanje Device Marije. Ta prizor najdemo na starodavnem mozaiku v baziliki Marije Velike v Rimu. Prizor prikazuje apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico. Ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa.
Prvo berilo prazničnega bogoslužja je vzeto iz Janezovega Razodetja in govori o boju med ženo in zmajem oziroma med dobrim in zlim. Dogodek nas spominja na Adama in Evo v raju, ko sta zavrgla Boga. Prve starše je premagalo zlo, Jezus, ki je novi Adam in Marija, ki je nova Eva, pa sta tega sovražnika dokončno premagala.
Današnji praznik je povezan z velikim upanjem: Marija je prva pri Jezusu in ona nam zagotavlja, da je pred nami isti cilj: tudi mi bomo nekoč pri Jezusu takšni kot smo, ne le s svojo dušo, ampak tudi s svojim telesom. Božjega veselja ne moremo uživati kot ga uživajo angeli, ki so duhovna bitja, ampak kot ljudje, z dušo in telesom. Nič pa se ne zgodi avtomatsko, brez nas. Marija je bila v času svojega zemeljskega življenja stalno na duhovnem potovanju.
V posvetilni molitvi k Mariji molimo: »Presveta Devica Marija! Ti si Jezusova mati: ti si ga pod srcem nosila, ga rodila in z njim pod križem trpela!« Priznajmo si: nihče noče sprejeti križa, ker smo podlegli skušnjavi, da je mogoče živeti brez odpovedi, da je mogoče uživati na tuji račun, da je mogoče služiti Bogu brez križa. Imamo sicer križe v svojem stanovanju, morda nosimo križ kot amulet na verižici okrog vratu, a pravi križ je povezan z medsebojnimi odnosi, z odgovornostjo, z iskreno ljubeznijo.
Vsi kristjani praznujemo skupaj Marijino vnebovzetje, ker je Marija mati vseh: vernih in nevernih. Ona po zgledu svojega Sina Jezusa ne dela razlik, ona ljubi in odpušča ne glede na naše zasluge.
Mariji izročamo danes sami sebe, da bi v molitvi in pokori spreminjali svoja srca. Spreobrnjenje se začne z zavedanjem lastne grešnosti, z zavestjo, da potrebujemo Božje usmiljenje, sicer ne bomo mogli ljubiti kakor ljubi Marija. Zato Mariji izročamo naše družine, da bi bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote.
Mariji izročamo slovenski narod, ki je v veliki meri pozabil na evangelij. Čutimo se samozadostne, a nismo srečni. Zato danes prosimo, da bi nam Marija pomagala ponovno odkriti evangelij in ga živeti v iskanju resnice za slehernega izmed nas, za vernega in nevernega, moškega in žensko, mlade in stare, ljubljene in pozabljene, kajti Marija je naša Mati, naša učiteljica in priprošnjica pri Bogu.
Branko Balažic SDB Leto C