Jezusova zgodba je moja zgodba!
Sem sposoben soočiti se s stvarmi, ki se dogajajo v moji notranjosti in realno gledati na svoje življenje? Marsikdo ne najde dovolj poguma, da bi se soočal s sabo in se ponovno sestavil. Od časa do časa se srečujemo z zgodbami prijateljev in znancev, v katerih se lahko prepoznamo. Veliko lažje se je prepoznati v nekom drugem kot pa brskati po sebi in odkrivati rane, ki se niso zacelile.
Jezusova zgodba, ki jo poslušamo na cvetno nedeljo, je lepa priložnost, da se v njej prepoznamo. V njej namreč odkrijemo vse, kar se lahko zgodi s slehernim človekom. Evangelist Luka nam je danes razgrnil dogajanje, ki se je zgodilo znotraj ene noči: začne se z zadnjo večerjo, sledi strašen večer, povezan z izdajo in prijetjem ter zaključek s sobotnim jutrom. Gre za noč, skozi katero mora sleherno srce, a vsako se ne konča z jutranjo zoro in dnevno lučjo. Če smo bolj natančni sta v tej isti zgodbi Bog in človek hkrati. Zato ob branju pasijona skušajmo najti odgovor na vprašanje: kako je Bog navzoč v mojem življenju?
Luka pripoveduje Jezusovo zgodbo tako, da spremljamo Jezusovo vračanje domov k Očetu. Vsi se spomnimo zgodbe o izgubljenem sinu. Ko vstopamo v Jezusovo zgodbo smo tudi mi podobni mlajšemu sinu, ki se je izgubil in išče način, kako bi se vrnil k očetu. Ob Jezusovi smrti se je zagrinjalo v templju pretrgalo po sredi, Božje svetišče se je popolnoma odprlo in nobena vrata niso več zaprta.
V Lukovi pripovedi je apostol Peter izgubljeni sin, ki se vrača k očetu. Ko se v Petru prepoznamo, smo tudi mi na tej poti vračanja k tistemu, od katerega smo življenje prejeli. Peter je pri zadnji večerji Jezusu rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in smrt!« Govorimo marsikaj, večkrat nepremišljeno, ko pa pride trenutek resnice, se pokažemo takšni kot smo: Peter Jezus zataji – »Ne poznam ga, žena!«, »Človek božji, nisem njegov!«, »Človek božji, ne vem, kaj praviš!« Trikrat ga zataji.
Tako kot je mlajši sin moral okusiti, kaj pomeni pomanjkanje ljubezni, tako mora Peter točiti solze, da z njimi očisti zatajitev prijatelja. Solze so potrebne, da vidimo dogodek z drugačne perspektive, ko nima nič skupnega z močjo, slepilom in predrznostjo, temveč s ponižnostjo, krhkostjo in potrebo po sprejetju. Peter se zato mora vrniti med tiste, ki so anonimni, pa vendar pravi Jezusovi učenci. Pridružiti se mora tistim, ki nosijo križ, ne da bi ga izbrali. Tak je bil Simon iz Cirene, ki je sprejel križ brez opravičevanja in se sploh ni zavedal, da je s tem postal del Jezusove zgodbe. Takšne so bile jeruzalemske žene, ki so Jezusu sledile kot svojemu ženinu in so bile z njim, ko je izgubil svojo lepoto in moč. Peter se mora marsikaj naučiti tudi od desnega razbojnika, ki je na križu prepoznal svojo krivdo in se je prepustil Jezusu, da bo skupaj z njim še isti dan v raju.
Peter in drugi apostoli so bili v igri moči: ko je Jezus govoril o zavezi, prijateljstvu in ustvarjanju pravih odnosov, so oni hrepeneli po prevladi in zmagah. Med seboj so se prerekali, prepričevali drug drugega in iskali moč za prevlado. Čeprav so hodili z Jezusom tri leta, niso nehali misliti na moč, uspeh, potrjevanje samega sebe. Skratka, Jezusu niso nikoli dovolj zaupali in so do neke mere vedno stali ob strani. Kje neki so skrivali meče, ker so ob izdaji Jezusa vprašali: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku velikega duhovnika in mu odsekal desno uho.
Tako kot izgubljeni sin je tudi Peter začutil lakoto in se je moral vrniti. Tako kot je oče razdelil svoje premoženje med oba sinova, je tudi Jezus razdelil svoje telo svojim učencem. Toda za Petra to ni bilo dovolj. Njegovo srce je bilo težko. Na Oljski gori je zaspal, izgubil se je sredi vrta. Izgubil se je, ker ni niti vedel, kaj išče. Pravi kruh, ki nasiti lakoto je prijatelj, a na Oljski gori Peter to še ni izkusil. Tako kot se je izgubljeni sin povezal s prašiči nekega gospodarja, se je Peter navezal na ogenj ob katerem so se greli vojaki in ženske. In ravno tam, ob izdaji svojega prijatelja, je občutil kaj mu manjka, kaj bo potešilo njegovo lakoto. Ko je to spoznal se je lahko zjokal in to je bilo dovolj, da se lahko je vrnil domov, na začetek, kjer bo lahko znova začel, a tokrat morda drugače.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedeljska meditacija Postni čas