Predstavljal sem si srečo, a bile so samo sanje!
Človekova največja želja je, da bi bil srečen in zadovoljen. Že od nekdaj je sreča človekov najvišji cilj. Vsakdo bi rad v tem svetu, ki se naglo spreminja, imel delček prostora samo zase. Nekateri vložijo v uresničitev te želje ogromno kapitala, kakšen je celo pripravljen ubijati, samo da bi si prisvojil delček prostora, ki bi bil nekaj posebnega, da bi ga drugi lahko občudovali. Nekateri vidijo srečo v doseganju določene moči in se vrtijo v spiralnem gibanju do točke, ko so sposobni uničiti celo samega sebe. Prerok Jeremija je o takem človeku zapisal: »Tak človek je kakor suh grm v pustinji: ko pride kaj dobrega, tega ne vidi. Prebiva v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi.«
Evangeliji nam razkrivajo, da je prvi Jezusov govor množici bil povezan z iskanjem sreče in zato smemo reči, da je sreča že od nekdaj bila glavni cilj smiselnega življenja. Aristotel in drugi antični filozofi so za smisel življenja imeli posedovanju določenih dobrin, ki jih moraš na vsak način doseči. Jezus pa vidi srečo v načinu življenja, ki te pripelje do zaželenega cilja. Ko imaš srečo kot cilj, zbereš vse moči, ki jih premoreš in se trudiš, dokler cilja ne dosežeš. Zato ima bogataš za cilj pridobiti si čim več bogastva. Jezusov govor je to našo logiko obrnil na glavo, kajti vse, o čemer nam je danes govoril, je povezano z določenim pomanjkanjem: »Blagor vam ubogi … blagor vam, ki ste zdaj lačni … blagor vam, ki zdaj jokate … blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili … razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče.« Vse je obrnjeno na glavo. Kako naj razumemo Jezusovo razmišljanje.
Spomnimo se, kako je prerok Jeremija v prvem berilu dejal: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda!« Ubogi v Jezusovem smislu so torej vsi tisti, ki zaupajo samo v Boga. Srečni smo torej takrat, ko nimamo nič, ko jokamo, ko nas sovražijo in nas preganjajo, kajti takrat je Jezus naše bogastvo, naša tolažba, naša obramba. Sreča torej ni nek oddaljen cilj, kot je to bilo za Aristotela, ampak je tukaj in sedaj, ker nas Bog sedaj sprejema takšne kot smo in nam daje moč, tolažbo in zatočišče.
To lažje razumemo iz drugega dela današnjega odlomka, ki ga ima samo evangelist Luka: »Gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste, Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
Vsi ti, o katerih Jezus pravi »Gorje vam!« mislijo samo nase, so samozadostni, njihov vzvišeni jaz pokriva vse njihovo življenje. Vsi ti so nesrečni, ker so Boga popolnoma izključili iz svojega življenja. Prerok Jeremija o njih pravi, da »prebivajo v izsušeni puščavi, v solnati, neobljudeni deželi«.
Mnogi svetniki, še prav posebej Ignacij Lojolski, so v bogastvu gledali človeka, ki je stopil na prvo stopnico na poti v svoje pogubljenje. Drugi dve stopnici sta zanj nečimrna slava in prevzetnost. Zanj Ignacija bogastvo ni mišljeno v posedovanju stvari, temveč gre za polnost samega sebe in domišljavost, da Boga ne potrebuješ. To najbolj vidimo pri ljudeh, ki imajo določeno moč, avtoriteto in so na vidnih položajih, kjer jim ljudje morajo ploskati. To jim daje namišljeni občutek, da nekaj veljajo, a pred Bogom so ničvredni.
Še en podatek je zelo pomemben: Matej zapiše, da »se je Jezus povzpel na goro«, ko jim je govoril o blagrih, Luka pa zapiše, da »je šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju«. Ko je spregovoril ljudem, je moral dvigniti oči in pogledati kvišku. Jezus jih ni gledal od zgoraj navzdol, ampak od spodaj navzgor. Svoje oči je povzdignil v nebo, kar pomeni, da Jezus takrat, ko gleda na našo stisko, žalost in nelagodje, moli za nas in nas blagoslavlja.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija