Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju
Vsakdo se trudi za svojo prepoznavnost, da bi ga ljudje sprejeli takšnega kot je in ne bi izkoriščali njegovih slabosti in ran. Kot otroci smo upali, da se bo ta globoka želja uresničila, a zelo hitro smo bili razočarani, kajti najhuje je, če te ne razumejo oče, mati, brat, sestra, tvoji najbližji. Med otroki hitro pride do tekmovanja za ljubezen in se začnejo sovražiti. Zelo zgodaj drug drugemu prilepimo etiketo, ki jo bo nosil vse življenje. Zato se ne smemo čuditi, da otrok začne zelo hitro prikrivati resnico, bolje rečeno, ne upa povedati, kar misli in kar čuti, ker se boji, da bo resnica razkrila njegovo rano in pretrgala medsebojne vezi.
V prvem berilu smo poslušali preroka Jeremija, ki ga je Bog poklical, da stopi pred ljudstvo in jim pove, da Bog ni zadovoljen z njimi. Jeremija se je zavedal, da ga nihče ne jemlje resno in zato ne more stopiti pred ljudi kot zgrajena, dobro prepoznavna osebnost, ki jo bodo poslušali in upoštevali. Tako sem se počutil tudi sam, ko sem postal duhovnik in sem moral nagovoriti domače ljudi, ki so me poznali. Na svojo novomašno podobico sem zapisal: »Gospod Bog, glej, ne znam govoriti, ker sem še deček!« Počutil sem se slabotnega, nesposobnega in svoje ranljivosti nisem znal nikoli dovolj skriti. Med ljudmi, od katerih pričakujemo, da nas bodo sprejeli takšnega kot smo, se pogosto zgodi, da smo zavrnjeni in napačno razumljeni. Zato imajo mnogi občutek manj vrednosti, kar je najpogostejša oblika obrambe. »Poslušajte kdo se je oglasil!« Ko slišimo ta stavek, povesimo glavo in utihnemo, ali pa se na hitro umaknemo.
Enako se je počutil Jezus po svojem prvem nastopu v domači sinagogi – prvi del evangelija smo poslušali preteklo nedeljo, danes pa smo slišali, kako so se ljudje odzvali na njegovo razlago Božje besede, ko je dejal: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« »Ali ni to Jožefov sin?« se je zaslišalo šepetanje med poslušalci. Jezus je bil pozoren na to, kako bodo domačini ocenili njegovo pridigo. Slišal je šepetanje, zato je dejal: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ‘Zdravnik, ozdravi sebe.’ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tukaj v domačem kraju.« Izzivali so ga. Sam pa se je jasno zavedal, da si v domačem kraju najbolj izpostavljen, da bodo tudi v tvoji najbolj izpiljeni razlagi našli nekaj, s čimer te bodo skušali uničiti in ti vzeti dostojanstvo. Pred ljudmi, ki so se zaprli in nočejo slišati resnico, si nemočen, še prav posebej, če si domačin. Jezus ni mogel narediti kakšnega čudeža v domačem kraju, kajti ljudje, ki so bili njegovi bližnji in bi ga morali najprej sprejeti, so se obrnili proti njemu.
Takšno ravnanje ni nič novega, zato je Jezus svoje poslušalce spomnil, kaj se je zgodilo v Elijevih dneh, ko je bilo v Izraelu veliko vdov, a prerok ni bil poslan k nobeni izmed njih, razen k tujki, k vdovi v Sarepto. V času preroka Elizeja je bilo v Izraelu zelo veliko gobavcev, pa prerok ni ozdravil nobenega, razen Naamana, ki je bil tujec, Sirec po rodu.
Ali je danes kaj drugače? V krajih, kjer je hodil Jezus se ne godijo čudeži, ampak divja vojna in je vsak dan več nedolžnih žrtev. V teh krajih ne slišijo Jezusa, ki vabi k miru, slogi in sodelovanju. Tako se lahko godi v naših domovih: prepričani smo, da poznamo drug drugega do obisti, zato se obkladamo s takšnimi izrazi, ki ne prinašajo mir, ampak razdor in sovraštvo. Kjer je tako, je Jezus brez moči, tam ni pravega prostora zanj, njegov mir ne more počivati na takšnih krajih.
Kakšna je naša domovina? Skregana, polna nezadovoljnežev, večina je jezna na vse, na vlado, na cerkvene voditelje, na socialne reveže, ki dobijo več kot tisti, ki si z delom služijo svoj kruh. Polni smo mržnje in jeze in zato komaj čakamo, na bi na koga to svoje nelagodje zvrnili. In prvi, ki nam je pri roki, je navadno oseba, ki se nam zoperstavlja in postavlja pod vprašaj naše stare navade in način življenja.
Kaj so naredili Nazarečani z Jezusom? Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. Kako je to zmogel? Bil je poln Svetega Duha, zato je iz puščave prišel močan, jasno odločen, da se ljudem ne bo pustil, da bi ga pohodili, dokler ne bo nastopil njegov čas, njegova ura smrti in poveličanja.
Ta njegov miren odhod iz domačega kraja je izziv za vse nas: ko si jezen in poln mržnje, ne moreš narediti nič dobrega. Takrat se moraš umakniti in biti odprt za Boga, kajti od njega prejmemo moč in mir, da se jeza in mržnja poležeta in smo sposobni trezno razmišljati.
Župnik Branko Balažic SDB
Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija