Oblake predre molitev siromaka
»Kdor služi Gospodu in mu je po volji, ga bo sprejel in njegova prošnja bo segla do oblakov. Oblake predre molitev siromaka, ne bo se utolažil, dokler se ne približa, ne bo odnehal, dokler se ne bo nanj ozrl Najvišji, dokler ne bo pravičnim sodil in razsodil!« Tako nas v prvem berilu prepričuje modri Sirah, ki je dobro poznal življenje in je očitno večkrat opazil, kako Gospod nikoli ne dela v škodo reveža in usliši vsakega, ki se mu godi krivica.
Kakšna je naša izkušnja? Verjetno se večina, ki opazuje življenje tistih, ki so daleč od Boga, ne bi strinjala s Sirahovo trditvijo. Poznamo ljudi, ki so sovražniki Boga, a prekipevajo od bogastva, zadovoljstva in sreče. Ko jih opazujemo, marsikdo podvomi o Bogu in pravi: »Če Bog je, se kaj takega ne bi smelo dogajati!« Mislim, da zadeve niso tako enostavne, kot se zdi na prvi pogled. Bogataševa sreča je samo navidezna, kajti veliko je narejenega, umetnega smehljanja, da bi zakrili notranjo zmedo in polom.
Današnja Božja beseda nam hoče pokazati, kakšna je moč molitve tam, kjer molivec ne obupa in ne odneha, dokler pravičnost ne bo ponovno vzpostavljena. Molitev in pravičnost nista dve poti, ki gresta vsaka v svojo smer, ampak se združita in prinašata rešitev. Kdor resno jemlje svoje življenje, je pogumen. Brez poguma ni nobenega uspeha. Pogum je potreben za boj in ne nujno za zmago in uspeh. V moderni družbi duhovnik potrebuje veliko poguma za oznanjevanje in ne nujno za spreobračanje, kajti ne spreobračam jaz, ampak spreobrača Bog oziroma jaz moram biti v lepem, pozitivnem odnosu z Bogom, da se lahko kdo ob mojem zgledu zdrzne in začne drugače gledati na svoje življenje. Pogum je namreč potreben, da smo alternativa svetu preobilja in razsipništva. Zato je Jezus rekel, da bo kristjane svet sovražil, ker so drugačni zaradi svoje vere.
Evangeljski odlomek nam danes predstavlja dva molivca, farizeja in cestninarja, ki sta dva skrajneža. Farizej je pobožni narcis, človek, ki je zaljubljen v samega sebe in zato v svoji molitvi ni pred Bogom, ampak pred samim seboj. Njegova molitev je kratka: preprosto se postavi pred Boga in začne moliti oziroma občudovati samega sebe. Ne le on, ampak mnogi sodobni molivci molijo k Bogu, a v resnici zlorabljajo molitev, da bi predstavili svojo veličino, da bi pred Bogom in pred ljudmi postavili sebe v lepo luč.
Cestninar je zadaj pri vratih, boji se pogledati proti nebu in se udarja na prsih. Svojo molitev izrazi predvsem s svojim telesom, s kretnjami. On se zaveda svoje oddaljenosti od Boga, zato pred Bogom in pred farizejem jasno prizna, kakšen je v resnici. Ko se tolče po prsih je njegova molitev kratek stavek: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Ta kratka molitev je Jezusa prepričala in cestninar je šel domov pomirjen. Bog ga je uslišal.
Farizej in cestninar sta dva ekstremna človeka ne le v času svoje molitve, ampak tudi v vsakdanjem življenju: farizeji so bili kot ljudje zelo strogi, precej pobožni, dobesedno so se držali pravil Mojzesove postave. Cestninarji pa so bili grešniki, ljudje brez vesti, ki so postavljali denar in posle nad vse drugo. Ko se ozremo v samega sebe lahko hitro vidimo, da smo pogostokrat podobni cestninarju v življenju in farizeju v templju. V praksi to zgleda takole: »Nisem kradel, nikogar nisem ubil, nikomur nisem storil nič žalega« ali pa celo: »Nimam nobenega greha«. Kdor tako govori, si je, kakor farizej, sam ukrojil lagodno moralo, ki mu omogoča, da se počuti pravičnega sam pred seboj in pred Bogom. Sam si je dal odvezo in tako preprečil Bogu, da bi mu odpustil.
Če smo že občasno podobni farizeju in potem spet cestninarju, naj bo to vsaj obrnjeno: farizeji v vsakdanjem življenju in cestninarji v cerkvi! Kot farizej, si skušajmo v življenju prizadevati, da ne bi bili grabežljivci, krivičniki in prešuštniki, da bi čim bolj dosledno spolnjevali Božje zapovedi; ko pa smo pred Bogom, kot cestninar priznajmo, da je tisto malo, kar smo storili, vse njegov dar, ter prosimo za nas in za vse druge, naj se nas Bog usmili.
Branko Balažic SDB Leto C