Brez identitete
Dunajski psihoterapevt Viktor Frankli, ki je drugo svetovno vojno preživel v koncentracijskih taboriščih, je napovedal, da bo najpogostejša bolezen sodobne družbe pomanjkanje smisla. Sodobnik ne bo vedel, kaj bi rad dosegel, ker ne verjame več v nobeno stvar. Značilno obliko te bolezni predstavljajo ljudje, ki so brez identitete in zato ne najdejo odgovora na vprašanje: Kdo sem? Božja beseda današnje nedelje skuša dati odgovor na vprašanje: Kaj bi rad postal? Kaj bi rad bil?
Nehemija nam je v prvem berilu govoril o duhovniku Ezru, ki se je s knjigo postave postavil pred može in žene in vsi so mu prisluhnili z velikim pričakovanjem. Predstavljajmo si ljudstvo, ki se je po več kot petdesetih letih življenja v Babilonu vrnilo v Jeruzalem. To ljudstvo je v času pregona iz rodne domovine izgubilo svojo identiteto. Pred njimi niso bile le razvaline domačega mesta, ampak so bili brez svoje zgodbe, kajti templja ni bilo več in ni bilo niti inštitucij, kar je pogoj, na katerem gradiš svojo zgodbo in družbo, ki bo imela močne korenine. Kako si bodo pridobili nazaj to, kar so izgubili? Tempelj bo treba ponovno zgraditi, kajti to je pogoj, da se vzpostavi stik z Bogom, ki jih je privedel nazaj v domovino. Naslednji korak bo ponovno sprejetje postave. Ko je duhovnik Ezra bral iz knjige postave, je vse ljudstvo jokalo. In naslednji korak bo povezan z obnovo mestnega obzidja, kajti šele v ograjenem mestu si varen in veš, kdo si.
V evangeliju je Jezus osebno odgovoril na vprašanje: kdo je? Kakšen odrešenik bo za svoj narod? V soboto je Jezus stopil v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu zvitek preroka Izaija in izbral je odlomek, kjer je bilo zapisano: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« S prvim stavkom svojega nagovora ali pridige, je razodel samega sebe: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Njegov programski govor ni bila neka dobro premišljena napoved njegovega delovanja, ampak je bil v skladu s tem, kar je že naredil: za sabo je imel že bivanje v puščavi, ko ga je hudobni duh skušal in takrat se je odločno zoperstavil trem skušnjavam: iz kamnov ne bo delal kruh, pa čeprav je bil zelo lačen in je imel moč, da bi to lahko storil; ne bo poklekal pred hudičem, ki mu je obljubljal vsa kraljestva sveta in bo raje sprejel vlogo služabnika, ki pomaga vsakemu, ki je v stiski; ne bo se vrgel s templja in preizkušal svojega Očeta, kajti sam je dobro vedel, da ga ima Oče rad in za njegovo ljubezen ne potrebuje nobenih dodatnih dokazov.
Jezusova pridiga v shodnici ni bilo lepo besedičenje brez prave vsebine. Mi smo sicer navajeni, da naš naši politiki gostobesedno prepričujejo, a se vse konča z lepimi besedami. Naši pogovori so kot da bi rožice sadil, pogodbe pa se sklepajo s figo v žepu, zato so ljudje nezaupljivi, nikomur ne verjamejo, ker še sami ne vejo, kaj bi radi dosegli. Kar pa Jezus govori, takoj tudi naredi. Vse se zgodi takoj.
Kar smo danes poslušali v evangeliju, se je dogajalo v Jezusovem domačem kraju, v Nazaretu. Tam so ga vsi poznali in je moral biti zelo korajžen, ko je o sebi dejal, da je on tisti, o katerem je govoril prerok Izaija. Domačini so bili sovražno nastrojeni proti njemu, zato se je moral na koncu govora hitro umakniti iz mesta, da ga ne bi vrgli s previsa hriba, na katerem je bilo mesto zgrajeno.
Vsi, ki se zbiramo v cerkvi, smo do neke mere Jezusovi domačini. Mar nismo tudi mi večkrat enako razpoloženi: nočemo slišati njegovih besed, ker nas vznemirjajo in motijo naše mirno spanje. Večina je morda prepričana, da Jezusa dovolj dobro poznamo in zato ne dovolimo, da bi premešal karte in spreminjal naše odločitve.
In vendar: sem res dobro zgrajena osebnost? Imam lastno identiteto? Ali vem, kdo sem in kaj bi rad postal? Jezus je upal povedati, kdo je in kako bo popravljal to, kar je zastarelo in propada. Ko so moje odločitve in dejanja v skladu z besedami, sem na pravi poti!
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija