Ko je Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael
»Mojzes, Aron in Hur so stopili na vrh hriba. Ko je Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amálek. In Mojzesove roke so se utrudile; zato sta vzela kamen in mu ga podložila, da je sédel nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani. Tako so njegove roke ostale trdne vse do sončnega zahoda.« Tako bomo danes slišali v prvem berilu. Izvoljeno ljudstvo ni bilo varno na svojem potovanju v obljubljeno deželo. Stalno so ga napadali sovražniki, ne le ljudstva, po čigar deželi so potovali, še hujši so bili notranji sovražniki. Zato lahko rečemo, da je bilo njihovo potovanje podobno nenehnemu bojevanju z različnimi silami. Mojzes je dobro vedel, kaj jih bo reševalo v boju z Amalečani: na vrhu hriba je z dvignjenimi rokami prinašal svoje molitve in prošnje pred usmiljenega Boga. Ta njegova drža je zagotavljala zmago.
Ob Mojzesovih dvignjenih rokah pomislim na Jezusa na križu, na njegove razširjene in pribite roke, s katerimi je zmagal v odločilni bitki z največjim sovražnikom, našo smrtjo. Njegov boj, njegove roke, dvignjene k Očetu in razširjene nad ves svet, vabijo še druge roke, druga srca, naj nadaljujejo to daritev z isto njegovo ljubeznijo vse do konca sveta.
Mojzesove roke so se utrudile, zato sta Aron in Hur podstavila kamen, da je sedel nanj in podpirala dvignjeni roki vse do končne zmage. Takšen je način duhovnega življenja, ki ga od nas zahteva Cerkev: ne gre za zmago v vojni, ampak za zmago z mirom. Ta zmaga pa se ne more zgoditi individualno. Mojzes sam ne bi zmogel, v svoji molitvi je ob sebi potreboval Arona in Hura. Vsako prizadevanje v molitvi zahteva, da drug drugega podpiramo. Vsakdo od nas je ranljiv, rane, ki jih imamo, še niso zaceljene in zato pridejo trenutki, ko ne zmoremo več, ko klonemo. S podporo bratov in sester pa se naša molitev lahko nadaljuje, dokler ne pridemo do končne zmage, do večnega življenja pri Bogu in z Bogom.
Ob Mojzesu in njegovi molitvi se lahko vprašamo: zakaj je treba noč in dan vpiti k Bogu? Ali res Gospod to želi? Odgovor je povezan z vztrajnostjo. Bog nas vabi, da se ne naveličamo moliti. On sicer dobro ve, kaj potrebujemo, on sliši vsako našo molitev, saj vedno posluša in natančno ve, kaj se z nami dogaja. V našem vsakodnevnem zunanjem in notranjem boju je on vedno blizu, vedno je na naši strani. Borimo se skupaj z njim in naše orožje je ravno molitev, ki nam pomaga, da čutimo Jezusovo bližino, njegovo usmiljenje, tolažbo in pomoč. Boj proti zlu je težak in dolg, zato se od nas zahteva potrpežljivost in upornost, zato Mojzes mora držati dvignjene roke, da bi njegovo ljudstvo zmagalo.
Gotovo poznamo kakšnega svetnika, moža ali ženo, ki je popolnoma vstopil v skrivnost molitve. Bojeval se je s svojo molitvijo oziroma se v svoji molitvi prepustil Svetemu Duhu, ki je molil v njem. Zato lahko trdimo, da noben svetnik ni bil v svoji molitvi sam, nikoli ni zmagoval sam, kajti Gospod je zmagoval z njim in v njem.
Molitev dela čudeže, o čemer nam je govoril tudi današnji evangelij. Uboga vdova je vztrajala pri krivičnem sodniku, dokler je ni uslišal. Vztrajna vdovina molitev je krivičnega in zlobnega sodnika spremenila v usmiljenega, saj je bila bolj vztrajna od njega. Ob tej vdovi lahko pomislimo na vse majhne, obrobne, preproste ljudi, ki velikokrat trpijo zaradi nadvlade drugih ter se čutijo nemočne pred družbenim zlom in so v skušnjavi, da obupajo. Takšnim daje Jezus varno zagotovilo: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Branko Balažic SDB
Leto C