Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu
Pisatelj druge Kroniške knjige nam v prvem berilu pripoveduje presenetljivo zgodbo o Naamanu, poveljniku vojske Aramskega kralja. Da bi ozdravel od gobavosti, se je obrnil na Božjega preroka, Elizeja. Ta ni nad njim opravil nobenih magičnih obredov, niti zahteval nobenih neobičajnih stvari, temveč samo to, da zaupa Bogu in se gre potopit v vodo izraelske reke, ne tistih velikih rek Damaska, temveč majhne reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, pa tudi presenetila, da Bog zahteva nekaj tako preprostega. Že se je hotel vrniti, a je le naredil ta korak. Potopil se je v Jordan in takoj ozdravel. Po ozdravitvi se je vrnil k preroku, v katerem je prepoznal Božjega posrednika, se zahvalil in izpovedal vero v edinega pravega Boga.
Kakšen je Izraelov Bog? To je Bog, ki vedno preseneča, saj se razodeva v uboštvu, v slabosti, v ponižnosti. Krhkemu, ranjenemu in trpečemu človeku prihaja naproti, da ga telesno in duhovno ozdravi s svojo ljubeznijo in odpuščanjem. Jaz pa moram izpolniti pogoj: narediti to, kar od mene zahteva, pa čeprav se mi morda zdi njegova prošnja neumna.
Za pravi odnos z Bogom so potrebne tri stvari: vera, zaupanje in ljubezen. Kombinacija teh treh kreposti mi daje moč, da nisem samo začasen kristjan, da se ne zatekam k Bogu le takrat, ko kaj potrebujem. Kultura začasnosti in relativnosti se je ugnezdila tudi na duhovno področje našega življenja. Jezus pričakuje od nas, da smo zvesti, da smo z njim vsak dan, v vsakodnevnih opravilih. Z naše strani je veliko odklonov in nezvestobe, a Jezus ostaja zvest, krepi nas s svojim usmiljenjem, prizanašanjem in zdravljenjem. Če hočem ozdraveti, moram biti z Bogom tudi takrat, ko me obdajajo dvomi, ko se mi zdi vse, kar delam in za kar se trudim, nesmiselno. Z Bogom moram biti tudi s svojimi grehi. On je vendar moj odrešenik. Prišel je, da bi bil z grešniki in ne s pravičnimi. Pravični in ljudje, ki so polni samega sebe, ne potrebujejo Boga.
Ob Naamanu bomo danes srečali še deset gobavcev, o katerih nam govori evangeljski odlomek. Bolni so, čutijo potrebo po biti ljubljeni, da bi imeli moč, zato iščejo nekoga, ki jih bo ozdravil. Jezus jih pošlje k duhovnikom in na tej svoji poti so ozdravljeni. Preseneti nas, da samo eden zazna svoje ozdravljenje kot dar Božje ljubezni, se vrne k Jezusu in se zahvali. Ta je bil Samarijan, tujec, ki je živel na obrobju izvoljenega ljudstva, skoraj kot pogan.
Znati se zahvaliti, znati hvaliti, kar Gospod dela za nas. Kako zelo pomembno je to! Kolikokrat rečemo hvala v družini, v skupnosti, v Cerkvi? Kolikokrat rečemo hvala tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse samoumevno. Tako se obnašamo tudi do Boga. Zelo lahko je priti h Gospoda ter ga nekaj prositi, toda vrniti se in se zahvaliti, to je težko. Zaradi tega Jezus zelo jasno izpostavi pomanjkljivost devetih nehvaležnih gobavcev: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«
Jezus je Samarijanu odvrnil: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila!« Pri njem sta se namreč zgodili dve stopnji ozdravljenja: prva, telesna, je površinska in druga, globlja, se je zgodila v njegovi notranjosti, v njegovem srcu. Popolna in korenita ozdravitev se imenuje zveličanje, ki je pravzaprav novo, polno in dokončno življenje. Vera namreč rešuje človeka, saj vzpostavlja globok odnos z Bogom, s samim seboj in z drugimi. Eden od izrazov vere pa je hvaležnost. Kdor se, kakor ozdravljeni Samarijan, zna zahvaliti, s tem pokaže, da ne jemlje vsega kot nekaj, kar mu pripada, temveč kot dar, ki četudi pride do njega po ljudeh ali po naravi, končno prihaja od Boga. Z vero se torej človek odpre Gospodovi milosti, prizna, da je vse dar, vse je milost.
Branko Balažic SDB
Leto C