Doklej, Gospod bom klical na pomoč in ne boš poslušal
“Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal? Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor.” Tako nam bo danes v prvem berilu govoril prerok Habakuk.
Kako to, da naše molitve pogostokrat naletijo na neprebojni zid in se vračajo neuslišane? Mi si molitev pogosto predstavljamo kot tastaturo pred računalnikom: ko pritisnem na gumb, se na monitorju pojavi tisto, kar sem pričakoval. Moja potreba je uresničena. Vendar molitev ni čarovniška palica, ampak dialog z Gospodom. Ko molimo lahko pogosto pademo v nevarnost, da nismo mi tisti, ki služimo Bogu, ampak pričakujemo, da bo on služil nam. Ko molimo, moramo biti ponižni, da bi naše besede bile dejansko molitev in ne govoričenje, ki ga Bog zavrača.
Ugovor proti molitvi je razumljiv, kajti pogostokrat naše prošnje res niso uslišane. Imeli smo plemenit namen, molili smo za konec vojne v Ukrajini in drugih delih sveta, prosili za zdravje osebe, ki nam veliko pomeni, pa se ni nič zgodilo oziroma so se zadeve celo poslabšale. To se nam zdi pohujšljivo. Če je Bog Oče, zakaj nas ne posluša? On, ki nam je zagotovil, da daje dobre stvari otrokom, ki ga prosijo, zakaj ne odgovori na naše prošnje?
Žal je pogostokrat tako, da s svojimi molitvami vedno nekaj zahtevamo, dogodke hočemo usmerjati po svojih željah in načrtih in s tem Bogu ne dovolimo, da bi se svobodno odločil. Ne dovolimo, da bi, ne Bog ne kdo drug, imel drugačen načrt od našega. In vendar v molitvi, ki nas jo je Jezus naučil, v Očenašu, ki je poln različnih prošenj, najprej prosimo, naj se ne uresniči naš načrt, ampak Božja volja za svet, v katerem živimo. Takole prosimo: »posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja!«
Apostol Pavel je dobro vedel, da smo kot ljudje veliki egoisti, zato nas v pismu Rimljanom opominja, da mi niti ne vemo, kaj je treba prositi. Prosimo za stvari, za katere sploh ne vemo, če jih zares potrebujemo. Zato je dobro, da preden začnemo moliti, Bogu jasno povemo tisto, kar je najbolj potrebno, kar res potrebujemo.
Pogostokrat molimo iz napačnih razlogov: prosimo, da bi v vojni premagali sovražnika, a se ne vprašamo, kaj si Bog misli o tej vojni, kako bi on ukrepal, da bi se spori pomirili z odpuščanjem. Z lahkoto prosimo, naj bo Bog naklonjen osebi, ki trpi, a se ne vprašamo, če je ta oseba z Bogom, če ta oseba sploh dovoli, da bi se ji Bog lahko približal. Najprej mora priti do prave spremembe pri nas, zato mora Bog spreobrniti nas in ne mi Boga. Ko pridemo v cerkev ali v kapelo, lahko začnemo moliti takole: »Gospod, prišel sem molit. Bodi z menoj, da bom prosil to, kar je treba, kar je boljše za moje duhovno zdravje!«
Ko beremo evangelije lahko ugotovimo, da se je Jezus ob večerih pogosto umikal na samoten kraj, da bi bil s svojim Očetom, da bi molil. Mnogi bolniki so ga iskreno prosili: »Usmili se nas!« Jezus je včasih takoj odgovoril, veliko pa je primerov, ko je bil njegov odgovor časovno odložen. Tudi nam se dogaja, da v nekaterih primerih rešitev težke situacije ni takojšnja. Čas Boga ni naš čas. Zato je treba prositi za vero, da ne bi obupali, če nismo bili takoj uslišani in da bi še naprej vztrajali v molitvi. Tudi za Jezusovo molitev v Getsemaniju se zdi, da ostane neuslišana: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene!« Ta kelih je moral izpiti in hudič se mu je lahko v obraz smejal: »Si videl, jaz sem zmagal!« Toda zlo ni nikoli gospod zadnjega dne. Prišlo je nedeljsko jutro in z vstajenjem od mrtvih je bila Jezusova molitev uslišana. Bog je gospodar zadnjega dne. On je naša rešitev, naše zdravje, naša moč.
Branko Balažic SDB
Leto C