Nikoli ne bom pozabil vseh njihovih del
Prerok Amos nam bo v prvem berilu govoril takole: »Poslušajte to vi, ki teptate ubožca, pokončujete reveže v deželi in pravite: ‘Kdaj bo pretekel mlaj, da bomo prodajali žito, in sobota, da bomo odprli žitnice’ … Gospod prisega pri Jakobovem ponosu: Nikoli ne bom pozabil vseh njihovih del.« Ko obogatiš, se povzpneš na socialni lestvici, dobiš pomembno službo in moč, se prevzameš in postaneš kakor bog. Zato je napuh največja ovira za odnos z Bogom, kajti grehi, kot so laž, kraja, nečistovanje, požrešnost, lakomnost, lenoba itd. so posledica napuha. Če smo iskreni, je sodobna družbi, tudi mi spadamo zraven, veliko gnezdo napuha.
Zakaj je napuh tako grozen? Ker se skriva pod najbolj nesebični nameni. Navzoč je bil že pred prvim grehom Adama in Eve, kajti padli angeli so padli zaradi napuha. Dober angel se je spremenil v angela zla, hudič je hotel biti kakor Bog. Zato je osnovna definicija napuha: biti kakor Bog, biti več kot sem, biti boljši kot drugi.
Sodobni francoski filozof in teolog, ki se je rodil v hebrejski družini in je v svojem življenju izkusil vse, kar je možno – bil je ateist, anarhist, nihilist in leta 1998 se je pred podobo Device Marije v pariški cerkvi Saint-Severin spreobrnil in postal kristjan – je zapisal pomemben stavek: »Hudič je najboljši vernik: v Boga veruje bolj kot mi, nikdar ne dvomi v Boga, vendar, ker je napuhnjen, nima ljubezni, ter ne zmore ljubiti. Hudič ostaja hudič, ne zato, ker ne veruje, temveč zato, ker ne ljubi!« To je čista resnica: če nimam ljubezni, sem lahko vsak dan pri maši, pri obhajilu, pri spovedi, molim, se postim, a vendarle nisem nič. Pobožnosti se lahko naučim, resnična vera pa je ljubezenski odnos z Bogom.
Kako prepoznamo napuh? Vse se začne že v otroški dobi in v šolskih klopeh, ko sem neposlušen, ko trmasto uveljavljam svojo voljo. Sem brez izkušenj, zato sem zaradi svojega dobrega dolžan poslušati starše, učitelje in odrasle. Poslušati moram tudi Boga, od katerega sem prejel življenje in številne darove. Napuh se kaže tudi v nehvaležnosti, ko mislim, da je vse moja zasluga, da ničesar nisem prejel od drugih.
Večvrednost je sodobna oblika napuha. Izobrazba, poreklo, denar in vpliv me lahko naredita za zelo pomembnega in večvrednega, a to še ni nobena garancija, da bom dober človek, ki ga bodo drugi vzljubili zaradi tega, kako živi in kako se vključuje v življenje skupnosti.
Ko kažemo na druge, jih obsojamo in sodimo, smo napuhnjeni. Cerkev obsoja grehe, vendar je do slehernega grešnika prizanesljiva. Zato nam kot pomoč daje zakramente. Bog nam daje svobodo, zato ne uniči nikogar, ampak je usmiljen. Bog namreč ne more uničiti nekaj, kar je ustvaril, ker bi s tem priznal, da je naredil nekaj narobe. Bog ni naredil nobene stvari narobe. Ljudje smo tisti, ki z napačno uporabo svobode dobre stvari pokvarimo ali jih celo uničimo.
Najbolj smo občutljivi, ko se srečujemo z različnimi krivicami in ponižanji. Če stalno govorimo, da se nam godi krivica, če ne prenesemo tujih napak in slabosti, če smo prepričani, da vsi, razen mene, delajo narobe, če se stalno pritožujemo, da nas nihče ne razume in spoštuje, je v nas velika mera napuha.
Kako ga izkoreninimo? Kot je ljubezen nasprotje sebičnosti, tako je ponižnost nasprotje napuha. Najlepši zgled ponižnosti je Jezus: ponižal se je ko se je rodil v betlehemskem hlevu, ponižal se je s svojo smrtjo na križu in ljubezen ga je tretji dan obudila od mrtvih. S tem se njegova ponižnost ni zaključila: sedaj v majhni, drobceni hostiji živi v tabernaklju in je naša hrana za večno življenje.
Branko Balažic SDB
Leto C