23. nedelja med letom

3. September, 2022

Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?

»Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod?« Tako se v prvem berilu sprašuje pisatelj Knjige modrosti. S tem stavkom nas hoče opozoriti, da je naše življenje kot velika skrivnost, katere ključ za razumevanje ni v naši lasti. Protagonista sta vedno dva: Bog in jaz. Bog je prvi, ker me je ustvaril, zato je moja naloga, da spoznam kdaj in kako me on kliče in potem sprejmem njegovo voljo. In takoj je pred menoj novo vprašanje: kakšna je Božja volja v mojem življenju? Kako jo spoznam?

Božjo besedo odkrivam v Svetem pismu, kjer je zapisano vse, kar je Bog razodel. Če se tega držim in to izpolnim, potem sem zanesljivo odkril Božjo voljo. Metoda je enostavna, preveč enostavna. Tako jo sprejemamo, a v resnici gre za dolg proces, ki se mu večina ne upa prepustiti. Kako delamo? »Poslušaj Božjo besedo in jo takoj uresniči!« nam govorijo duhovniki v svojih pridigah. Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« »Razumem. Takoj grem in to uresničim!« To je velika zmota. Kar si prebral je podobno veliki ideji, ideja pa ni življenje. Ideje ni mogoče uresničiti, ampak moraš o njej premišljevati in potem iskati načine, kako jo boš spravil v življenje.

Božja beseda ni konkreten recept, ki se ga moraš dosledno držati, da boš naredil točno takšno jed, kot piše. Božja beseda je zakon svobode, svobodo pa vsakdo dojema po svoje in vsak dan jo vidi drugače. Preden gremo v šolo ali službo, se še zadnji hip na hitro pogledamo v ogledalo in odhitimo, ker se nam mudi. Ko smo prišli v šolo ali v službo, več ne vemo, kakšni smo bili, preden smo odpravili na pot. Pred ogledalom se nismo zares ustavili, da bi videli, kakšni smo v resnici, kakšni smo prav ta dan. Nismo pogledali vase, da bi začutili, kaj nas teži, kaj bo treba narediti, da se notranje pomirimo.

To se nam največkrat zgodi na duhovnem področju, ko iščemo Božjo voljo. Ko poslušamo Božjo besedo, ne smemo iti takoj v prakso. Saj je še nismo doumeli, nismo razmišljali, da bi spoznali njen pomen. Če bi bili takoj sposobni uresničiti Besedo, potem Kristusu ne bi bilo potrebno, da bi prišel na zemljo. Človek ni sposoben sam uresničiti Božje besede. Evangelija ni mogoče živeti brez Kristusa. Z njim je treba stopiti v odnos, z njimi se je treba pogovarjati, mu postavljati vprašanja, svoje ugovore, svoje stiske in potrebe. Šele v dialogu ideja, ki smo jo prebrali, postaja konkretna, dobiva okostje in se razodene kot možnost, ki jo v danem trenutku imamo, da to, kar smo slišali in o čemer smo premišljevali, lahko uresničimo.

Naše odločanje je največkrat podobno izoliranemu dejanju s seznama, kjer si ta dejanja sledijo po nekem vrstnem redu. Pogosto se obnašamo približno takole: zdaj sem tukaj in bom sprejel odločitev; čez dve uri se bom premaknil nekam drugam in sprejel odločitev, zvečer bom ponovno doma in bom sprejel odločitev. Naše življenje je podobno seznamu neštetih odločitev. Tako ne funkcionira nobeno pravo življenje. Odločitve je treba narediti znotraj globalne vizije življenja, vse mora biti med seboj povezano, vse mora imeti pravo smer. Šele prava vizija življenja nam daje varnost, zanesljivost, notranji mir in srečo.

Postmoderna družba nima te skupne vizije, kajti to je fragmentarna družba, družba koščkov, detajlov, različnih praks in ne družba neke skupne celote. Zato se ne čudimo, da se je danes tako težko odločiti za neko stvar. Pustimo se voditi stvarem, ki se sproti zgodijo ali bolje rečeno, dovolimo, da se drugi odločajo namesto nas.

Jezusove besede iz današnjega evangelija nas prestrašijo: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« Jezus nam hoče povedati, da je naša vizija življenja povezana z njim, ne pa z našimi starši, brati, sestrami, sošolci, sodelavci v kolektivu. Na prvem mestu je moj odnos z Jezusom, ko je ta odnos urejen, potem bom pravilno imel rad svoje starše, brate, sestre, sošolci ne bodo moji tekmeci in sodelavci ne rivali, ki me hočejo spodnesti.

Branko Balažic SDB