Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti
Danes bomo v prvem berilu poslušali modrega Siraha, ki nam govori o odnosu otrok do svojih staršev in do Boga. Takole nas uči: »Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.«
Kdo je ponižen? Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da na sebe gledamo tako, kot smo v resnici: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ponižen človek je realist, ki sebe ne ponižuje, ne klečeplazi pred drugimi, ne zanika svojih talentov in dobrih lastnosti. Njegova drugačnost je v tem, da zaradi svojih darov in dobrih dejanj, ne išče pohval. Zato je ponižnost mati številnih drugih kreposti, kot so: poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strpnost.
Kako lahko izmerimo svojo ponižnost? Poiščimo odgovore na naslednja vprašanja: Ali verjamem, da imam v družini največkrat jaz prav? Ali menim, da drugi še vedno niso opazili, kakšen genij živi med njimi? Ali želim imeti v razpravah zadnjo besedo? Kako prenašam opozorila in opomine nadrejenega in kolegov? Ali svoje bližnje seznanim z odločitvijo, do katere bo prišlo, ko se ne bo več dalo ničesar spremeniti? Se z njimi prej posvetujem ali jim serviram dejstva?
Pri iskanju odgovorov lahko vsakdo iskreno prizna: ponižnost ni lahka zadeva in zato se ne morem hvaliti s to krepostjo. To, kar hočem v življenju postati tako obremenjuje moje srce, da večkrat pozabim na druge in vidim le svoj prav. Zgodi se, da sem ponižen le na zunaj, znotraj pa sem poln samega sebe. Pomislimo na svoje govorjenje: “Meni se zdi, jaz sem to prvi opazil, jaz imam prav, poglejmo, če bodo kdaj dojeli, da jaz … ” To je glasbena podlaga, ki se spremeni v hrup in nam ne pusti, da bi slišali glas drugega.
Sodobna družba veliko da na bonton, na pravilno obnašanje doma in v širšem okolju, zato zelo izstopa prefinjena oblika intelektualne ponižnosti: ko v družinskem krogu ne poslušamo argumentov oseb, ki nas imajo najraje; ko ne pričakujemo nasvetov starejših ali izkušenejših od nas; ko ti prijatelj prisodi nižjo oceno od tiste, ki si jo dejansko prejel na izpitu, in bi ti naredil vse, da bi zavrnil njegove »zgrešene« trditve; ko vnaprej menimo, da so naša merila boljša od drugih; ko si postavimo lastno moralno lestvico in sebe za najvišjega sodnika svojih dejanj. Sveti Avguštin bi nam odgovoril: »Ne mislite samo nase, ne govorite samo o sebi!« Na koncu boste ostali sami in to je pekel, v katerega te ne potisnejo drugi, ampak si ga sam prostovoljno poiščeš.
Ponižnost se kot vrednota vedno nanaša na osebnost, ki se je sposobna »spustiti« pred drugimi, saj priznava enako dostojanstvo vsakega človeka. Zato je ponižen človek skromen, pripravljen je priznati svoje napake, nima kompleksov superiornosti, ne čuti potrebe, da bi opozarjal na svoje uspehe in dosežke in noče jih uporabljati za poniževanje drugih ljudi. Kot kristjan sem pripravljen priznati, da sem majhen pred skrivnostjo življenja in se zato podrejam Božji volji. Samo s ponižnostjo sem lahko pravo orodje v božjih rokah in življenje dojemam kot poslanstvo, kot čudovito nalogo, ki mi je bila zaupana in jo zato želim dostojno izpolniti.
Fran Saleški Finžgar je zapisal lep stavek: »Ljubezen je ponižnost, ki stremi proti višavam; ponižnost pa je ljubezen, ki se sklanja za druge!« To drži, kajti resnična ponižnost ne pomeni skloniti se pred kom, temveč skloniti se za koga.
Branko Balažic SDB Leto C