Jaz poznam njihova dela in njihove misli
Korona virus in vojna v Ukrajini, ki ni nekje daleč, ampak v naši bližini, sta mnoge postavila na realna tla in so se začeli spraševati: »Ali je to, kar se nam dogaja, res vredno človeka! Kje je Bog, da bo streznil sodobnega ošabneža, ki ni srečen in svojo oholost kaže z uničevanjem samega sebe?« Prerok Izaija, nam daje odgovor, ki je bil odkrit in zapisan pred več kot 2500 leti: »Jaz poznam njihova dela in njihove misli, prišel bom, da zberem vse narode in jezike, prišli bodo in gledali moje veličastvo!«
Kako se obnaša ošabnež, ta osamljenec, ki trpi za depresijami in si zaradi precenjevanja lastnih sposobnosti naloži naloge, ki jih ni sposoben opraviti? Pogosto se zateka k psihiatru, se pritožuje, da je izgorel in da ga okolica ne razume. Psihiater ima lahko delo, saj takoj ugotovi vzrok njegove težave. Osamljenost je posledica njegovega obnašanja, saj se je v zadnjih letih oddaljil od “drugih”, ki so po njegovem mnenju na nižji socialni lestvici, kot je sam, depresiven pa je, ker čuti, da ga zunanji svet ne sprejema več in ga tudi sam ne razume več.
Sprašujem se: »Ali bo Putin srečen, ko bo podpisoval premirje z Ukrajino?« Stara ljudska modrost pravi: »Kdor se preda ošabnosti, naj besedo sreča takoj odpiše!« To modrost potrjujejo številne psihološke in sociološke raziskave, ki pravijo, da so ošabni ljudje v večini primerov nesrečni. Srečen si namreč le takrat, ko druge gledaš v pozitivni luči, ker te to dviga, si navdušen nad življenjem, dobre volje in čustveno stabilen.
Ošaben pa ni le posameznik, ampak so takšne lahko tudi skupnosti. Nekoč so govorili o ošabnem plemstvu, danes govorimo o domišljavem meščanstvu, o domišljavih skupinah, od mladostniških do številnih drugih, ki si domišljajo, da so nekaj posebnega in s tem nekaj več. Za mnoge so privlačni sodobni »japiji«, mladi na poklicno dobrih položajih, ki stanujejo v elitnih mestnih predelih ali pa v bližini večjih mest. Pri njih sta najbolj pomembni pretirana potrošnja in materialna blaginja. Ekskluzivne obleke, hitri športni avtomobili, razkošna stanovanja in obiskovanje dragih restavracij so njihov način življenja. Seveda vzdržujejo stike samo s sebi enakimi. Tako ne poznajo več resničnosti in se zibljejo v iluzijah, nekoč pa bodo postali žrtev lastne samoprevare.
Ošabnost in oholost gresta navadno skupaj, kajti pri obojem je v ozadju velika prevzetnost, pretirano dobro mnenje o sebi in se kaže kot prezir in zaničevanje drugih. Poznamo več vrst oholosti: duhovno ohol je sodobni farizej, ki se ima za bolj pobožnega in bolj svetega pred Bogom, kot so običajni kristjani. O sebi pravi: »Zakaj bom šel v cerkev, če sem boljši od tistih, ki gredo vsak dan k obhajilu!« In kaj lahko rečemo o nekom, ki se hvali z doktoratom in s svojo inteligenco, a ne upa priznati, da so osebni talenti Božji dar. Kakšen drug se baha z lepo vilo, luksuznim avtomobilom, s potovanji okrog sveta. Lepotice, manekenke, igralke in igralci se morajo stalno pojavljati v medijih, da s tem poudarijo, da so nekaj več. Ne smemo pa pozabiti na družbeno obliko oholosti, ko kot minister, direktor, župnik, pevec opravljam neko funkcijo in si domišljam, da sem nekaj več kot drugi. Ko tako gledamo na dogajanje v sodobni družbi, se lahko hitro prepoznamo v kakšni skupini.
Nasprotje ošabnosti je ponižnost. To pomeni, da sebi in svojim dejanjem ne pripisujemo pretiranega pomena, kar zna biti težava, ko ljudje, ki so nekaj ustvarili in naredili, ostanejo preskromni. Seveda je zelo težko ostati na realnih tleh, če je človek uspešen, bogat, ima oblast in je slaven. Skromnost namreč zahteva veliko samodiscipline.
Jezusov prvi blagor se glasi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo!«Branko Balažic SDB
Leto C