Vedno nam nekaj manjka – je to drama ali priložnost!
Živimo v času, ko je poročna slovesnost prej izjema kot pa običajni dogodek. Sociolog Sigmund Bauman je o tem obredu zapisal: »Poročiti se pomeni bivati na splavu, ki je narejen iz strjenega sladkorja!« Ni si težko predstavljati, kaj se zgodi s takšnim splavom. Kdor se vkrca nanj mora biti zelo korajžen, ker je pred njim veliko tveganje.
Poročiti se pomeni prepustiti svoje življenje igri besed nekoga drugega, ki lahko mimo grede spremeni svojo obljubo, te izda, lahko umre ali se odloči, da te zapusti. To pomeni, da se odpoveš svoji lastni identiteti in dovoliš, da se drugi polasti tvojega življenja.
Poročiti se pomeni, pozabiti nase in misliti na nekoga drugega, kajti drugi te nenehno spominja, da nisi sam, ampak da je ob tebi še nekdo drug. Ko sprejmemo, da je zakonska skupnost dar, razumemo, da Sveto pismo nenehno govori o Bogu kot ženinu in Izraelu kot nevesti. Zato je v Svetem pismu zakonska skupnost metafora, ki opisuje zavezo med Bogom in njegovim ljudstvom.
Kako je evangelist Janez začel svojo pripoved? »Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani!« »Tretji dan« pomeni znamenje »zaveze«. Prerok Ozej pravi takole: »V dveh dneh nas bo oživil, tretji dan nas bo vzdignil in bomo živeli pred njegovim obličjem!« (Oz 6,2). Evangelist Janez je začel Jezusovo javno delovanje z Janezom Krstnikom ob Jordanu nato pa pravi: »Naslednji dan je zagledal Jezusa …« Ko opiše prvo srečanje med Janezom in Jezusom, spet pravi: »Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev …« Tako je prišlo do srečanja med Jezusom in dvema od kasnejših učencev. Po tem dogodku spet zapiše: »Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo!« in sledilo je srečanje z drugima dvema učencema, s Filipom in Natanaelom. Nato sledi današnja pripoved. »Tretji dan je bila svatba …« Ko seštejemo dneve, ki so minili, smo pri številu 7, kar pomeni polnost, zaključek tedna, dan, ko je Jezus vstal od mrtvih. Evangelist Janez nas očitno vabi, da bi z Jezusom postali pravi družinski člani, ki se dobro poznajo. Prav na zadnji dan, ko smo z njim potovali sedem dni, se nam Jezus predstavi kot ženin.
Kaj se je dogajalo na svatbi. Vina je zmanjkalo, a ženin še ni opazil zagate. Neljubo situacijo je reševala Marija skupaj z Jezusom. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, je poklical ženina in ga okaral: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj!« Ženin je namreč tista oseba, ki postreže z najboljšim vinom in bralec sedaj dobro ve, kdo je pripravil to novo vino: Jezus, ki je na tej svatbi naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo.
Ob takšnih Jezusovih znamenjih, ki bodo še sledila, so se začeli ljudje spraševati: »Kdo je Jezus?« Tako bodo korak za korak odkrivali, da je Jezus zares Bog, kajti noben človek ni sposoben narediti take stvari, kot jih je delal Jezus.
Zaustavimo se še malo ob tej ohceti.
V prvem poglavju je evangelist Janez govoril o učencih, ki so šli za Jezusom in jih Jezus vpraša: »Kaj iščeta?« Kmalu po svatbi se je Jezus srečal s Samarijanko, ki mu je priznala, da še ni okusila prave ljubezni. V današnjem odlomku pa zaročencema manjka nekaj, kar je nujno potrebno za praznovanje: vino. Vina ni več. V življenju ženina in neveste je suša, ne vesta, kaj naj drug drugemu rečeta, niti ne vesta, koga naj prosita za pomoč.
Kako si lahko razložimo to pomanjkanje vina? Morda sta bila zaročenca revna in si nista mogla privoščiti več vina; morda je vino zmanjkalo, ker sta povabila preveč gostov; lahko pa je vino zmanjkalo, ker so si ga svatje preveč privoščili. Vse je bilo na razpolago in na koncu je vse zmanjkalo. In ta praznina, do katere je prišlo, je dovolj dober razlog, da pride še do večjega daru. Kdor vse zadržuje zase, si ne zna predstavljati, da lahko prejme od Boga vino, ki je najboljše kvalitete.
Marija je dobro razumela nastalo situacijo. V Janezovem evangeliju se Marija pojavi samo dvakrat: na začetku in na koncu, na svatbi in pod križem. To pa ne pomeni, da ni stalno navzoča, vedno pripravljena svojemu sinu priskočiti na pomoč. In Marija v celem Janezovem evangeliju izreče samo en stavek: »Kar koli vam reče, storite!« Ta stavek je zelo pomemben: Kar Jezus reče, je treba narediti.
V življenju nismo vedno pripravljeni narediti to, kar nam kdo naroči. Še najmanj sprejeti to, kar Bog zahteva od nas. Velikokrat je naše življenje prazno, podobno praznim vrčem, ki niso več za nobeno rabo. Gostje, ki so prišli, so jih izpraznili, ko so si umili noge in se usedli za mize. Prazni vrči niso več za nobeno rabo. Tako so tudi naša srca pogostokrat suha.
V vsakem zakonu pride kdaj do sušnih dni, ko vse zmanjka in si nimata nič več za povedati. V slehernem življenju so dnevi navdušenja in dnevi strašne tišine, dnevi, ko smo sposobni vse deliti drug z drugim in dnevi nerazumevanja. In vedno je čas, ko Jezus lahko vstopi v naše življenje in zapolni našo praznino. Tudi svatba v galilejski Kani predstavlja takšno življenjsko zgodbo, ki sicer ni tista najslavnejša, do katere bo prišlo po Jezusovem križanju in vstajenju, a je še vedno del zgodbe, v kateri se bo zgodilo tudi to.
Jezus je rekel Mariji: »Moja ura še ni prišla!« V slehernem življenju pride pravi čas, ki je za Jezusa ugoden, da vstopi v naše življenje in ga prenovi. Vedno, ko smo ubogi, prazni in prestrašeni, je ugoden čas, da lahko Jezus vstopi in zapolni našo praznino in nelagodje. Za vsakim križem pride vstajenjsko jutro, zato bodimo pogumni.
Župnik Branko Balažic SDB Leto C Nedelja med letom Nedeljska meditacija