Abraham pogosti popotnike
»Abraham je pohitel v šotor k Sari in rekel: ‘Hitro vzemi tri merice boljše moke, zamesi jo in speci kolače!’ Potem je Abraham tekel k živini. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu; ta ga je hitro pripravil. Vzel je masla in mleka ter tele, ki ga je bil pripravil, in vse to položil prednje. Stal je pri njih pod drevesom in so jedli.« Tako beremo v današnjem prvem berilu.
Večina se bo verjetno strinjala z mano, da se gostoljubnost in odprtost do drugih začne v srcu. Ker pa ne živimo v idealnem svetu, vemo, kako težko je zaupati tujcem, včasih celo tudi bližnjim. Vsekakor je potrebno biti previden pri vzpostavljanju novih stikov. Povsem nekaj drugega pa je biti zaprt v svoj navidezno popolni življenjski slog, biti samozadosten in ne prepoznati gostov. Abraham nam je zato lep zgled za posnemanje.
Ob dnevni vročini, ko se zadržujemo v senci, da nas sonce ne bi opeklo, je on sedel pred vhodom v svoj šotor, kot da bi v svojem srcu čutil, da prihaja posebno dragocen trenutek, ki ga ne sme zamuditi. Opazil je tri može, ki so potovali mimo in v njih prepoznal Božje poslance. Naenkrat je začutil, da je napočil odločilni trenutek: te tri popotnike mora uloviti. Ne smejo iti mimo. Ti trije tujci predstavljajo zaklad, ki ga ne sme spustiti mimo. In sedaj si predstavljajmo stoletnika, ki se začne obnašati kot najstnik: steče k mimoidočim, se jim prikloni do tal in jih sprejme kot najodličnejše goste. Ni jih spraševal od kod prihajajo in s kakšnim namenom so prišli v bližino njegovega šotora. Sprejel jih je kot popotnike, ki jih je treba pogostiti. Zato se je do njih obnašal zelo ljubeznivo, kot se obnašaš pred Bogom. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Jaz pa prinesem kos kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste naprej. Čemu bi sicer prišli mimo svojega služabnika!« Pravo gostoljubje ne pozna računice, temveč zastonj razdaja to, kar ima. Abraham je goste sprejel kot služabnik sprejme svojega gospodarja. Popotnike, ki bi lahko šli mimo, je dobesedno prisilil, da so se morali ustavili pri njem. Čeprav je imel veliko služabnikov, ni zapovedal njim, da pripravijo pojedino, ampak je skupaj s svojo ženo Saro sam poskrbel, da se z dobro postrežbo zahvalita za zaklad, ki sta ga bila deležna.
Jezus je ob neki priložnosti dejal: »Kdor sprejme enega teh malih v mojem imenu, mene sprejme!« Abraham je v svojih gostih prepoznal Gospoda, zato se je priklonil do tal in pokazal vso svoje dostojanstvo. Ko so jedli, je Abraham stal pri njih. Njegova naloga je bila zaključena. Naredil je vse, kar je bil sposoben narediti.
Sedaj stopi v ospredje Bog, ki je bil do zdaj prikrit. Trije popotniki se razkrijejo z vprašanjem: »Kje je tvoja žena Sara?« Abraham ni izdal imena svoje žene. Kako so vedeli za njeno ime? Samo Bog ve, kako je ime njegovi ženi in samo Bog lahko naredi čudež, da bo žena, ki je bila celo življenje nerodovitna, pri devetdesetih letih rodila sina. Abrahamova in Sarina gostoljubnost je bila zares pravo sprejetje zaklada, ki je ozdravil njun zakon in sta dobila potomca, s katerim se bo nadaljevala zgodovina našega odrešenja.
Novozavezni pisatelj pisma Hebrejcem nam pravi: »Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali!« Včasih tako malo razumemo Boga, vendar gremo lahko naprej v zaupanju, da nam Bog želi srečo in nas vse sprejema brez kakršnih koli predpogojev. Bog sam je vir gostoljubnosti. Še več, v svoji ljubezni je šel tako daleč, da je postal eden izmed nas z namenom, da bi nas pritegnil k sebi in nas pozdravil.
Branko Balažic SDB Leto C