Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil
»Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi!« nas to nedeljo nagovarja prerok Izaija v prvem berilu. Kakor mati prevzema nase bremena svojih otrok, tako želi Bog prevzeti odgovornost za naše skrbi, slabosti in grehe. On nas pozna, zato je občutljiv za naše molitve, zna nas potolažiti in osušiti naše solze.
Sodobnik je pogosto razrvan sam v sebi, ne razume dogajanja v svoji notranjosti, ne prepozna se in zato ga življenje premetava iz ene skrajnosti v drugo. Ko to opazimo, se večina opre na vso svojo moč, ki jo premore in skuša vzeti življenje v svoje roke. Le redkim uspe na tak način potešiti svoj nemir in zadovoljiti svoje potrebe. Večina je neuspešna, ker se ne potrudijo prepoznati notranjega dogajanja, bolje rečeno, niso sposobni poimenovati to dogajanje.
Ko opazimo, da smo neuspešni, marsikdo reče: »No, pa poskusimo še z Bogom!« Začnemo moliti in prositi: »O Bog, če obstajaš, potem mi moraš prisluhniti! Reši me skrbi, v katere sem zašel in v nedeljo se ti bom oddolžil z lepo vsoto!« Čakamo, molimo, zdihujemo, a brezuspešno. Od Boga smo zahtevali, da nas naj usliši tako, kot smo si mi zamislili, a on je tiho.
Protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer je zapisal: »Bog ne usliši naše prošnje, vedno pa uresniči svoje obljube!« Morda smo naredili napako in nismo pravilno prosili. Poskusimo drugače: »Dragi Jezus, vem, da ti ni vseeno, kaj se z menoj dogaja, zato prepuščam tebi, da me uslišiš tako, kot se tebi zdi, da bo zame najbolj koristno!« Ko sprejmem, da je Bog drugačen kot si ga jaz zamišljam, se moj odnos do njega in do ljudi spremeni. Prepoznam se kot slaboten, s poškodbami in ranami, ki so večkrat povezane z nepravilnim sprejemanjem samega sebe, v sebičnem odnosu do drugih ljudi in do Boga. Ko naredim prostor za Boga in za druge ljudi, se začne proces zdravljenja, ki je dolgotrajen in boleč.
Prerok Izaija nam predlaga rešitev, ko dodaja: »V Jeruzalemu boste potolaženi!« V Božjem mestu, v cerkvi, v krščanski skupnosti boste potolaženi. Ko smo zbrani v cerkvi, ko se prepoznamo kot skupnost, ki veruje v Boga, začne delovati Božja tolažba. Če želim biti potolažen, moram narediti prostor za Boga. Odpreti moram vrata svojega srca, da bo Gospod lahko vstopil. Ko srce trpi, ga je treba maziliti. Mati zato vzame otroka v naročje in ga pritisne na svoje srce. Ko se majhen otrok osamosvaja, ko se začne premikati po vseh štirih, se oddalji od matere, tako izkuša svojo drugačnost, a hitro opazi tudi svojo nebogljenost, zato se hitro obrne in se usmeri nazaj k svoji materi. To izkušnjo moramo znati uporabiti tudi v odrasli dobi: Bog dopusti, da se oddaljimo od njega, on tudi dopusti, da se ranimo, da občutimo svoje izgube in svojo samoto, a nas vedno čaka, da se vrnemo. Spoznanje, da smo sami nemočni, da potrebujemo pomoč in odločitev, da se vrnemo, je začetek zdravljenja. Bog nas sprejme in nas ne vrača nazaj v prvotno stanje. Ko si ozdravljen imaš novo izkušnjo, iz bolezni, ki si jo prestal, si se nekaj naučil. Boga in druge, ki so ti pomagali na tej poti vračanja gledaš v novi luči, kajti odnosi so se spremenili: drugi in Bog niso več tvoji tekmeci, kajti postal si del skupnosti, ki veruje, upa in ljubi drugače, z Božjo ljubeznijo.
Branko Balažic SDB
Leto C