Izgubil sem orientacijo, pokaži mi zvezdo vodnico!
Grški mislec Heraklit je zapisal stavek: »V vsakem krogu je točka začetka lahko tudi točka konca.« Krog namreč nima nobenega kota in tako ni mogoče reči, kje je začetna in kje zaključna točka. Enako je pogostokrat v našem življenju, ko se srečujemo z veliko nejasnostjo tako na začetku kot tudi na koncu. Ko ti v razredu na mizo položijo test, se vprašaš: »Mi bo uspelo zbrati čim več točk?« Ko oddaš svoj test, si ravno tako vznemirjen: »Sem prav odgovoril na tisto vprašanje?« Kakšen sicer komaj čaka na glas šolskega zvonca in si ne dela problemov! Je pač tako, da si vsakdo po svoje predstavlja svoje življenje: nekdo je ob neuspehu ves živčen, drugemu pa je lahko vse ravno. Naš odziv na dogodek govori o smislu našega življenja.
Tudi današnji evangelij je govoril o nekem koncu in sicer o takšnem, ki govori o temeljnih spremembah, na katere nismo navajeni: »Sonce bo otemnelo in ne bo dajalo svetlobe; zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale!« To je čisto nekaj drugega kot kak hujši potres ali strašen cunami, kajti ko ni sonca in je popolna tema, nimamo več prave orientacije. Ponoči moramo videti vsaj zvezdo severnico in smo se sposobni orientirati. V življenju morajo biti jasni smerokazi, da se ne izgubimo. Ko nastopi neka kriza, nismo sposobni narediti naslednjega koraka in pogrešamo osebo, na katero bi se lahko zanesli. Ko življenje izgubi svoj smisel, obstanemo, smo blokirani, smo brez prave volje.
Konec, o katerem je Jezus govoril v današnjem evangeliju, je predvsem njegov konec: zanj je nastopil čas trpljenja, ko bo zapustil ta svet in se bo prestavil v onostranstvo. Zanj se zaključuje neko obdobje medosebnih odnosov, pred njim je novo jutro, ki se bo začelo po dolgi noči popolne tišine, ko bo človeštvo izgubilo svojega ženina. Ta njegov konec se bo začel z Iškarjotovo izdajo, s tišino Oljske gore, ko bodo učenci spali in bo v molitvi sam pred svojim Očetom, ko se ga bo polaščal strah in nerazumevanje. Njegovo življenje se bo spremenilo v velik kaos, veliko ruševino, kot se bo to zgodilo v vesolju, ko se bodo nebeške sile zamajale v temeljih. Zavedati se moramo, da je vse, tako človeštvo kot tudi vesolje, nepopolno in bo svojo popolnost doseglo ob koncu časov.
Izraelsko ljudstvo bo tak konec doživelo leta 70, ko bodo Rimljani uničili jeruzalemski tempelj in bo to, kar je bilo za pravoverne Jude v središču njihovega srca, uničeno za vedno. Jeruzalemski tempelj ne bo nikoli več obnovljen, do danes je ostal le majhen delček zidu za žalovanja.
Ko se nam bo zdelo, da je vse uničeno, je treba vso pozornost osredotočiti na nov začetek: takrat se bo ponovno pojavil Jezus, ki bo prišel v vsem svojem veličastvu. Takrat ko se bo vesolje, ki ga občudujemo popolno izvotlilo, ko ne bo več nobenega upanja, bo ponovno nastopil naš rešitelj. Naša človeška drama se bo prevesila v čas našega vstajenja in večnega življenja. Zato nam današnji evangeljski odlomek nakazuje smer in orientacijo: ko bo nastopilo trpljenje, ko se bo vse podiralo, se od smokvinega drevesa naučite priliko: »Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, vedite, da je blizu, pred vrati.«
Poganjanje prvih listov na drevesu, ki je mirovalo, se zgodi v tišini, brez neke napovedi, počasi, a vztrajno. Treba je samo pazljivo čakati in občudovati, kako novo življenje počasi raste, se spreminja in dobiva vedno lepšo obliko, dokler ne zacveti v vsej polnosti. Tako usmiljeni Bog počasi, z majhnimi koraki posega v razvaline našega življenja in ga spreminja v pravi biser.
Čeprav v vsakem času doživljamo nek konec vsega, kar je preživelo in nima več moči, je hkrati vsak čas tudi začetek nečesa novega. Jezusov evangelij je namenjen vsem ljudem, kajti za vsakega človeka mora biti upanje, da bo preživel, da se bo dvignil iz svojega trpljenja. Nobeno življenje ni brez smisla, ker smo se vsi rodili z določenim poslanstvom. Veje smokvinega drevesa poganjajo liste za vse človeštvo in smo sami krivi, če tega ne vidimo, če nismo dovolj potrpežljivi in ne zaupamo Bogu, ki je z nami vedno potrpežljiv in ne obupa. Zato nam Bog daje vedno nove priložnosti, da se dvignemo in se oklenemo življenja, ki je pred nami. Evangelist Marko zaključuje današnji odlomek z jasnim Jezusovim sporočilom: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« Kdaj bo nastopila ta kriza? Kdaj se bo vse končalo? Kdaj bo nastopila tema in ne bomo sposobni narediti naslednjega koraka? Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj se bo to zgodilo. Dovolj jasno pa vemo, da je ta konec že navzoč vse od začetka človeštva in sleherne zgodbe. Naše življenje je namreč stalno prepleteno s tesnobo in upanjem. In v to našo življenjsko prepletenost prihaja Božja beseda. Jezus nam govori: »Ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija